Jezusovih štirideset dni v puščavi, o katerih smo sedaj pri evangeliju slišali je predpodoba postnega časa, ki ga kristjani obhajamo vsako leto od pepelnične srede do velikega petka.
Čeprav se mi dejansko ne preselimo v puščavo, kot se je Jezus, pa lahko vseeno to puščavo doživimo.
Ko se odločimo za post, da se bomo neki stvari odrekli zato, da bi se z okrepljeno voljo potem, lažje odločali za Boga, se lahko za nas začne tudi puščava.
In zakaj bi se zato sploh odločili?
Vsak dan smo ogorčeni, ko slišimo o zlu, ki je v svetu. Zelo poredko pa smo pozorni na zlo, ki je v nas, v naših mislih, navadah, medosebnih odnosih, čeprav je to edino zlo, ki smo ga mi sposobni odstraniti iz sveta.
Evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi, nam lahko pomaga, da naredimo ta premik pozornosti od zunaj v našo notranjost.
Puščava pomeni kraj, kjer so vsi postranski elementi odstranjeni - vsa mašila, ki nas odvračajo od pozornosti do sebe in do Tistega, od katerega je naše življenje dejansko odvisno.
V puščavi, v katero se je opravil Jezus so odpravljeni vsi zvoki, barve, okusi, tudi odnosi in na splošno vse, kar lahko omejuje odnos z Bogom in s samim seboj.
To pa vsekakor še niso nebesa, kar so odkrili že prvi menihi v zgodovini krščanstva. T.i. puščavski očetje ali eremiti – med njimi je najbolj znan sv. Anton puščavnik so se že od 2. stoletja dalje kot posamezniki umikali v puščavo, da bi se tam še na poseben način srečali z Bogom.
Toda, bolj kot so se bližali Bogu, bolj so jih napadale skušnjave.
Saj je po svoje logično.
Na novi fasadi oz. na čistem zidu se madež ali celo luknja najbolj pozna, zato človeka, ki moli in je z Bogom povezan vedno skušnjavec najbolj napada.
Tudi za Jezusa je tako post bil po eni strani čas bližine s svojim Očetom, saj pravi evangelij, da ga je Sveti Duh vodil po puščavi, po drugi strani pa tudi čas največjih skušnjav.
V treh opisanih skušnjavah namreč biblicisti vidijo zajete vse skušnjave, ki smo jim dnevno podvrženi vsi ljudje.
Pri 1. skušnjavi imamo vabilo skušnjavca, naj Jezus kamne spremeni v kruh in poteši lakoto. Jezus ga zavrne z besedami: »ne živi človek samo od kruha« – kakor sicer sam spodbuja, naj prosimo za naš vsakdanji kruh, pa dobro ve, kako radi ljudje v svoji skrbi pretiravamo, ne moremo in ne maramo upoštevati še česa drugega in od "imeti, da bi mogli uporabljati" radi preidemo na "imeti, da bi imeli", kar navadno ne pozna konca;
2. skušnjava: Kako zapeljivo zveni: dal ti bom vso oblast in slavo, kako globoko v človeku je želja: uveljaviti se, biti nekdo v družbi, imeti besedo, biti upoštevan.
In še 3. najbolj radikalna skušnjava, na katero Jezus odgovori: »ne skušaj Gospoda, svojega Boga«. Pri tej se postavljajo vprašanja naše vere: se res zanesemo na Boga, ali pa ga hočemo imeti le za telesnega stražarja, mu hočemo ukazovati, kaj mora storiti, ga zavrnemo, če nas ne uboga?
Dobro je, da nas Gospod opozarja na take skušnjave!
K sreči nam Jezus ni zapustil le dobrega zgleda in opozorila, kako se je potrebno boriti; zaslužil nam je tudi milosti zmage. V njem, ki je naša glava, smo se tudi mi borili in premagali sovražnika, podobno, kot smo v Adamu padli in bili premagani.
Ko pride skušnjava, je prva stvar, ki jo je potrebno storiti ta, da se zavedamo pravice do Kristusove zmage in se je v veri oklenemo ter kličemo na nas istega Duha, ki je »odvedel« Jezusa v puščavo in mu pomagal, da je skušnjavca premagal.
Najboljše orožje proti skušnjavi je tisto, ki ga je uporabljal Jezus: Božja beseda, ki jo Pavel imenuje »meč Duha«. To orožje je v tem, da v mislih ponavljamo svetopisemsko besedo, ki je nasprotna skušnjavi. Na primer: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali«, če gre za skušnjavo proti čistosti; oz. npr. »Človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti«, če nas napada skušnjava jeze.
Skušnjava se torej za nas lahko spremeni v priložnost. Vsaka premagana skušnjava nam omogoči, da naredimo kakovosten preskok; porodi se notranje veselje, to pa potem postane naš najboljši zaveznik v prizadevanju, da se izognemo mikavnosti zla.
Zato v postnem času še posebej odprimo vrata svoje duše Svetemu Duhu, da bo naš post zares lahko rodil konkretne sadove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar