Vera je vedno nekaj živega. Ne gre zgolj za to, ali sprejmeš Boga ali ne.
Vera je kot vsak odnos.
Ima svoj začetek, ki je običajno zelo pomemben in nas sili naprej, tudi potem, ko nam zmanjka zaleta. Po prvem srečanju v odnosu sledi spoznavanje, kjer nas nova odkritja pri drugem, posredno pa tudi pri sebi vedno znova presenetijo in nas osrečujejo. Potem čez nekaj časa sledi zatišje, morda celo oddaljevanje – lahko bi rekli temu tudi kriza odnosa.
Po tem obdobju pa se morda nekdo spomni, kako lepo je bilo, ko sta se prvič srečala in sta se potem spoznavala. Temu lahko sledi obnovitev vezi, ki po preizkušnji lahko postane močnejša, vsekakor pa je drugačna kot prej. In spet se začne spoznavanje ter usklajevanje in tako naprej.
Vsak odnos, tudi z Bogom se vrši preko vzponov in padcev.
V današnjem evangeliju se je zgodil eden od največjih vzponov v življenju treh Jezusovih učencev.
Evangelist Luka piše, da se je videz Jezusovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. O tem dogodku se zelo dobro izrazi evangelist Matej, ki pravi, da je Jezus RAZODEL svoje veličastvo.
Ta, ki so učenci hodili za njim in ga spoznavali, se jim je razodel. Razodel pa se je samo trem učencem. To so bili učenci, ki jih je prve poklical, da bi hodili za Njim in hkrati tisti, ki jih je vzel tudi s seboj v vrt Getsemani, da bi ga spremljali tudi v trpljenju.
To razodetje je bilo torej namenjeno predvsem njim, da bi prevzeti od tega videnja zbrali moči tudi v težkih časih in se odločili za Jezusa.
V teh treh učencih pa se lahko prepoznamo tudi mi sami.
Morda na tem svetu ne bomo videli Jezusovega obličja ravno tako, kot so ga videli Peter, Janez in Jakob, imamo pa v življenju kar nekaj trenutkov, ko se nam Bog razodeva bolj intenzivno, kot sicer, včasih za to stori celo kak čudež.
Pri tem pa je pomembno, da na take dogodke ne pozabimo, ampak, da si jih pogosto priklicujemo v spomin in da na njih gradimo svoj odnos z Bogom.
Spominjanje je v življenju na splošno zelo pomembno.
Pomembno je že glede neprijetnih spominov, ki jih je dobro čim prej predelati in se od njih osvoboditi, še bolj pa je pomembno, da se znamo spominjati pomembnih trenutkov, tako v življenju na splošno, kot tudi v konkretnem odnosu. Le ti nam lahko pomagajo najti znova izvir, kjer se je nekaj lepega začelo in kamor bi želeli zopet priti.
Da je spominjanje tako pomembno nam govori tudi judovstvo.
Celotna religija in narodna zavest gradi na spominu – tudi pri največjem prazniku Pashi, ni najpomembnejši obred kot tak, ampak spominjanje.
Zato glavni del obreda sestavlja vprašanje najmlajšega sina v družini: »Oče, zakaj je ta večer drugačen od drugih večerov?« In oče mora vsej družini obnoviti zgodovino exodusa, kako so bili Izraelci sužnji v Egiptu in jih je Bog osvobodil ter popeljal v obljubljeno deželo.
Jezus je torej hotel na učence narediti velik vtis, da bi si ta dogodek za vedno zapomnili. Vse to pa ne le zaradi spremembe svojega obličja.
Kot je pozneje razumel tudi sv. Pavel in smo danes slišali v drugem berilu, je Jezus s tem tudi nakazal, kakšni bomo lahko mi v večnem življenju, ko bomo »njemu podobni«. Dogodek pa je pomemben tudi zato, ker se je po Jezusovem krstu v Jordanu že drugič oglasil nebeški Oče in potrdil Jezusa za svojega ljubljenega Sina.
Glas iz oblaka, pa je zaključil z besedami: »Njega poslušajte!«. Ti dve besedi res tudi zvenita kot kakšen zaključek - zaključek v katerem je povzet ves dogodek.
Zakaj se nam Jezus tako ali drugače razodeva? Zakaj smo tudi sami že kdaj bili priča kakšnemu znamenju, ob katerem smo bili prepričani, da gre za Božjo voljo? In zakaj ne-nazadnje razodetje veličastva?
Samo zato, da bi ga poslušali in mu sledili.
Z veseljem se zato obrnimo k Jezusu in ga prosimo, naj nam pokaže pot, po kateri naj mu sledimo in naj nas uči po njej stopati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar