Ponižnim pa daje milost

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojamo, a jim žal tudi vsi lahko kaj hitro začnemo slediti.

K temu pa nas opozarja tudi današnja Božja beseda in tudi Sveto pismo na sploh.
Tako nas recimo opozarja tudi 1 Petrovo pismo
Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.

Pa saj ne gre toliko za to, da bi se Bog na vso moč upiral prevzetnim.
Greh prevzetnega človeka je v tem, da Boga sploh ne potrebuje. Čemu bi tak človek sploh potreboval nekoga nad seboj, saj bi njegovo prisotnost čutil kot moteč element – kot nekoga, ki ga kontrolira, ki se povišuje nad njim in ga hoče pritisniti k tlom.
Logično je da človek, ki se tudi preko drugih bori za boljši položaj v družbi in vse druge ljudi doživlja kot tekmece, tudi Boga doživlja zelo podobno.

Pa pustimo sedaj prevzetneže kot skrajnost.
Vprašajmo se raje, koliko, kdaj in zakaj mi potrebujemo Boga.

Ne gre za to, da bi si umetno ustvarjali to potrebo. To bi bil res nesmisel.
Pri pravi ponižnosti tudi ne gre za to, da bi se človek dajal v nič, temveč gre za to, da znamo videti in sprejeti svojo resničnost.
Svojo majhnost in krhkost, ki pa po drugi strani predstavlja lahko veliko bogastvo, ko ju znamo sprejeti in dopolnjevati z Božjo neskončnostjo, ki nam ponuja roko.

Da pa je v tem res Božja volja, ki je, če je res Božja, vedno dobra tudi za človeka, nam govorijo mnogi svetniki.
Če bi ponižnost prinašala s seboj zagrenjenost, Marija ne bi vzkliknila »moj duh se raduje« in če bi ponižnost povzročala kompleks manjvrednosti, ne bi naprej dodala tudi »glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«.

Pa tudi konkretno v družbi lahko vidimo, kako skromnost, ki je iskrena in ne prisiljena, osvaja. Takega človeka imajo radi, njegove bližine si ljudje želijo, njegovo mnenje cenijo.

Veselimo se torej, kadar nam uspe biti skromen in ponižen. Tudi to je dar od Boga, ki je zelo povezan z darom modrosti.
Iščimo vedno znova to ponižno veselje in zaupanje, da nas bo Gospodar povabil bližje. S tem veseljem smo zares lahko tudi Jezusove priče.

Gospod, ali boš mene prepoznal?

Po takem evangeliju kot smo ga slišali danes, se človek po navadi vpraša: »Na kateri strani vrat se bom znašel jaz?«
In vsi seveda upamo, da bomo med tistimi, ki jim bo uspelo priti skozi ozka vrata.
Nihče sebe ne doživlja kot tistega, ki dela krivico.
V čem pa je sploh ta krivičnost o kateri govori Jezus?

Besede: »ne vem, od kod ste«, ki jih bo rekel Gospodar, spominjajo na neke druge Jezusove besede:
»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Nasprotje od krivičnosti je pravičnost. Ta pa se v Svetem pismu pojavlja v malo širšem smislu, kot morda zveni nam danes.

Pravičen ni v Svetem pismu tisti, ki deli vsakemu enako, ki sodi vsem enako.
Ampak je tisti, ki priznava Boga kot tistega, ki vodi njegovo življenje.
Zakaj?
Zato ker edino skozi Božje oči človek lahko prav vidi svojega bližnjega. Edino občutljivost za Boga omogoča pravilne sodbe o vsem in o vsakomur.

Ker edino Bog zares vidi, kar je očem skrito.

Pravilna sodba pred Bogom glede človeka pa je vedno usmiljenje, iz katerega sledi tudi odpuščanje.

To je najprej drža Boga do nas ljudi, povabljeni pa smo k njej tudi mi, če mu seveda želimo biti podobni.

Če pa se bomo po njem upodabljali, nas bo gotovo tudi On sam prepoznal kot svoje.
In po drugi strani - le na ta način bomo po njegovi družbi tudi mi hrepeneli.
Kako bi si človek sicer sploh želel Božje bližine, če Boga in to, kar je On ustvaril ne sprejema.

Glavno sporočilo za nas danes bi lahko torej bilo:
Ljubiti bližnjega in ljubiti Boga je po Jezusovih besedah ista zapoved.

Ker pa je ravno to iskanje Božjega obličja na obrazu bližnjega nekaj najtežjega, prosimo Boga, naj nam on sam k temu pomaga ter v nas, po prejemu njegovega telesa pri obhajilu, obnovi svojo Božjo podobo, da bomo preko nje tudi druge lažje sprejemali in ljubili.

Njegovo ime je sveto

Na današnji praznik se spominjamo poveličanja Marije – ko je bila s telesom in dušo vzeta v nebesa.
Marija je najbolj jasen zgled in dokaz resničnosti Božje besede:
»Če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17).
Nihče ni »s Kristusom« bolj trpel, kakor Marija in zato ni nihče bolj poveličan s Kristusom, kakor Marija. S tem pa je tudi naša velika priprošnjica pri Bogu.

Kljub vsemu pa mnogi ljudje sprašujejo, zakaj bi molili k Mariji, če imamo Boga. Zakaj bi še tisto malo molitve, ki jo zmoremo, drobili na Boga Očeta, na Jezusa, na Svetega Duha in na Marijo?

Če nam molitev pomeni obveznost, češ da smo dolžni Bogu nekaj dati in da moramo vsakemu od omenjenih oseb dati določeno pozornost, potem se seveda lahko obremenjujemo s tem, h komu naj molimo.

Toda ta drža je podobna drži starih Grkov, ki so imeli veliko templjev za veliko bogov, da ne bi bil kateri od njih prikrajšan in tudi tempelj neznanemu bogu, da morda ne bi koga pozabili in da bi svoje življenje lahko živeli mirno naprej.

Drugi vidik pa je vidik ljubečega Boga, ki je vse ustvaril iz svoje lastne ljubezni in veselja.
Ta Bog ne potrebuje potrjevanja iz naše strani, ampak nas vedno znova išče, ker tudi njega bolijo naše bolečine in pozna naše skrbi.

Tako je iskal že Adama v raju, potem Izraelce, ko so častili zlato tele, in zatem je po njih tudi vsem drugim narodom pokazal kako ne obupa v svojem iskanju.

Najbolj pa nas je kot dobri Oče iskal in poiskal s svojim Sinom Jezusom.

Po njegovem vstajenju nas išče še naprej – vsakega posebej in tudi tam, kjer naleti na zaprta vrata ne odneha.

Išče nas tudi po Mariji. Po njej se nam skuša približati še na poseben materinski način in še posebej takrat, ko ga drugače težko prepoznamo.

Zato je cerkveno izročilo o Mariji govorilo tudi kot o luni.
Luna je tista, ki sveti takrat, ko sonce ne najde direktne poti. Nikdar pa ne sveti sama iz sebe. Vedno oddaja svetlobo sonca.
Če morda ostanemo brez domišljije, ko govorimo o Božji lepoti in o Božji nežnosti, če si Boga na tak način težko predstavljamo, pa si lahko predstavljamo Marijino lepoto, nežnost in materinskost, ki jih opevajo številne pesmi.
Vse pesmi, vse podobe in hvalospevi, ki govorijo o Marijini materinski moči in lepoti, pa v bistvu govorijo o tem, kaj Marija odseva od Boga.
Vse te lastnosti dobijo v Bogu še veliko večjo razsežnost, tako kot tudi sonce še veliko bolj sveti od lune.

Edino v nekem drugem smislu ne bi mogli govoriti o Mariji kot o luni.
V smislu priprošnje. Ko Marijo nekaj prosimo, pa to prošnjo Marija ne posreduje Bogu le kot odsev, temveč jo še dodatno okrepi.
Prošnja in zahvala posredovana Mariji torej ni prošnja, ki bi jo Bogu prinesel nek posrednik, nek poštar, temveč je molitev, ki jo Marija prinese pred Boga kot del sebe, kot molitev svojega otroka.
Zato jo tudi Bog tako sprejme.


Pa vrnemo se zopet na podobo Marije kot lune – ta njena drža je lahko en velik zgled. Marija ni nikoli izrazila ambicije, da bi sama iz sebe sijala. Niti delčka svetlobe, ki jo oddaja ni njene, temveč vse od Boga. In v to ne le, da se je že ob začetku predala. Predala se je z veseljem. »Moja duša se raduje«, je vzkliknila.
Naj tudi nam Marija pomaga, da bi z veseljem sprejemali od Boga svetlobo in jo tudi kot tako naprej oddajali.

... ki čakajo ...

Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, pravi Gospod.

Jezus ne primerja Božje kraljestvo s semenom le zaradi obilnega sadu, ki zrase iz enega semena, ampak nam ravno ta prilika govori tudi o potrpežljivosti, o čakanju.
Večino časa od setve do žetve ne vidimo rasti, ker se ta dogaja v zemlji, toda na podlagi izkušenj vemo, kdaj in kaj lahko na koncu pričakujemo.

Tudi vera nikoli ne stoji v zraku. Vedno verujemo na podlagi neke izkušnje.
Še vedno pa ne gre za gotovost, ki bi bila primerljiva z matematičnim izračunom.
Abraham je res vedno znova veroval in svojo vero krepil na podlagi prejšnjih izkušenj odnosa z Bogom, toda vseeno mu je vsak izziv predstavljal tudi veliko preizkušnjo.

Čakanje je eden največjih Božjih vzgojnih prijemov, ki ga je občutil tudi Abraham.
Sprejemati čas kot dar od Boga, za katerim se nam ni potrebno poditi in ga hlastati, da nam ne bi ušel je gotovo eden od največjih izzivov vsakega kristjana. S tem darom (s časom) je podobno kot z drugimi Božjimi darovi. Ko si ga poskusimo prilastiti, ga obvladati, nam spolzi skozi roke. Šele, ko se Bogu zanj zahvalimo in mu ga tudi darujemo (kot Abel - "prvence" svojega časa), ga lahko v polnosti užijemo.

S čakanjem, s potrpežljivostjo je Bog mnogokrat preizkušal ljudi že v Stari zavezi. Abraham in Sara sta že skoraj obupala nad tem, da bosta prejela potomstvo, prav tako Joahim in Ana, pa Elizabeta in Zaharija in še mnogo drugih… Nenazadnje pa je Bog precej časa pustil čakati tudi celotno izraelsko ljudstvo, ki mu je bil mesija obljubljen že za časa preroka Izaija.
Toda dočakali so ga le tisti, ki so se v tej vrlini potrpežljivosti, ki ima isto osnovo, kot ponižnost, urili in niso odnehali upati.

In na podoben način Bog deluje tudi danes. Kot je znano je tudi bl. mati Tereza dolga leta delovala v duhovni temi. Okoli 3o let je vztrajala vsak dan pred najsvetejšim, ne da bi čutila Božjo navzočnost. A kljub vsemu je vztrajala in doživela svojo veliko noč.

Pa tudi sami doživljamo lahko podobno.
Koliko je lahko molitev, ki se nam zdijo kot, da ne bi imele nikakršnih sadov? Koliko je morda žrtev ne da bi bil viden napredek?

Toda morda imamo še vedno kot Abraham vsaj eno izkušnjo Božjega posega v naše življenje, ki nas vleče naprej.

Kar pa nam je pri vsem tem lahko najbolj v spodbudo je to, da Bog ne pravi: »potrpite, bo že šlo mimo«, ampak pravi, da smo kristjani ljudje čakanja. Da smo tisti, pri katerih nobena molitev, noben darovan trenutek ni vržen proč, ampak da je Bog tisti edini, ki se spominja vsega dobrega in ki lahko vse sadove pomnoži.
In da se bo "gospodar" zagotovo vrnil iz svatbe in nagradil zveste služabnike.
Tako kot je pomnožil sadove Abrahamu, čigar vere se še danes spominjamo, predvsem pri sveti maši in se nanjo v prošnji k Bogu tudi še vedno naslanjamo.

Naj nam torej pri vseh naporih in pri čakanju, ki ga velikokrat od nas pričakuje Bog, ne upade pogum. Vse to naj nam bo še večja potrditev, da nas Bog preizkuša zato ker računa na nas in ker ve, da skupaj z njim zmoremo zmagovati in vztrajati proti cilju. Da zmoremo v sebi kljub vsemu ohraniti zaupanje vanj in veder pogled na sedanjost in prihodnost.