Njegovo ime je sveto

Na današnji praznik se spominjamo poveličanja Marije – ko je bila s telesom in dušo vzeta v nebesa.
Marija je najbolj jasen zgled in dokaz resničnosti Božje besede:
»Če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17).
Nihče ni »s Kristusom« bolj trpel, kakor Marija in zato ni nihče bolj poveličan s Kristusom, kakor Marija. S tem pa je tudi naša velika priprošnjica pri Bogu.

Kljub vsemu pa mnogi ljudje sprašujejo, zakaj bi molili k Mariji, če imamo Boga. Zakaj bi še tisto malo molitve, ki jo zmoremo, drobili na Boga Očeta, na Jezusa, na Svetega Duha in na Marijo?

Če nam molitev pomeni obveznost, češ da smo dolžni Bogu nekaj dati in da moramo vsakemu od omenjenih oseb dati določeno pozornost, potem se seveda lahko obremenjujemo s tem, h komu naj molimo.

Toda ta drža je podobna drži starih Grkov, ki so imeli veliko templjev za veliko bogov, da ne bi bil kateri od njih prikrajšan in tudi tempelj neznanemu bogu, da morda ne bi koga pozabili in da bi svoje življenje lahko živeli mirno naprej.

Drugi vidik pa je vidik ljubečega Boga, ki je vse ustvaril iz svoje lastne ljubezni in veselja.
Ta Bog ne potrebuje potrjevanja iz naše strani, ampak nas vedno znova išče, ker tudi njega bolijo naše bolečine in pozna naše skrbi.

Tako je iskal že Adama v raju, potem Izraelce, ko so častili zlato tele, in zatem je po njih tudi vsem drugim narodom pokazal kako ne obupa v svojem iskanju.

Najbolj pa nas je kot dobri Oče iskal in poiskal s svojim Sinom Jezusom.

Po njegovem vstajenju nas išče še naprej – vsakega posebej in tudi tam, kjer naleti na zaprta vrata ne odneha.

Išče nas tudi po Mariji. Po njej se nam skuša približati še na poseben materinski način in še posebej takrat, ko ga drugače težko prepoznamo.

Zato je cerkveno izročilo o Mariji govorilo tudi kot o luni.
Luna je tista, ki sveti takrat, ko sonce ne najde direktne poti. Nikdar pa ne sveti sama iz sebe. Vedno oddaja svetlobo sonca.
Če morda ostanemo brez domišljije, ko govorimo o Božji lepoti in o Božji nežnosti, če si Boga na tak način težko predstavljamo, pa si lahko predstavljamo Marijino lepoto, nežnost in materinskost, ki jih opevajo številne pesmi.
Vse pesmi, vse podobe in hvalospevi, ki govorijo o Marijini materinski moči in lepoti, pa v bistvu govorijo o tem, kaj Marija odseva od Boga.
Vse te lastnosti dobijo v Bogu še veliko večjo razsežnost, tako kot tudi sonce še veliko bolj sveti od lune.

Edino v nekem drugem smislu ne bi mogli govoriti o Mariji kot o luni.
V smislu priprošnje. Ko Marijo nekaj prosimo, pa to prošnjo Marija ne posreduje Bogu le kot odsev, temveč jo še dodatno okrepi.
Prošnja in zahvala posredovana Mariji torej ni prošnja, ki bi jo Bogu prinesel nek posrednik, nek poštar, temveč je molitev, ki jo Marija prinese pred Boga kot del sebe, kot molitev svojega otroka.
Zato jo tudi Bog tako sprejme.


Pa vrnemo se zopet na podobo Marije kot lune – ta njena drža je lahko en velik zgled. Marija ni nikoli izrazila ambicije, da bi sama iz sebe sijala. Niti delčka svetlobe, ki jo oddaja ni njene, temveč vse od Boga. In v to ne le, da se je že ob začetku predala. Predala se je z veseljem. »Moja duša se raduje«, je vzkliknila.
Naj tudi nam Marija pomaga, da bi z veseljem sprejemali od Boga svetlobo in jo tudi kot tako naprej oddajali.