Gospod, ali boš mene prepoznal?

Po takem evangeliju kot smo ga slišali danes, se človek po navadi vpraša: »Na kateri strani vrat se bom znašel jaz?«
In vsi seveda upamo, da bomo med tistimi, ki jim bo uspelo priti skozi ozka vrata.
Nihče sebe ne doživlja kot tistega, ki dela krivico.
V čem pa je sploh ta krivičnost o kateri govori Jezus?

Besede: »ne vem, od kod ste«, ki jih bo rekel Gospodar, spominjajo na neke druge Jezusove besede:
»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Nasprotje od krivičnosti je pravičnost. Ta pa se v Svetem pismu pojavlja v malo širšem smislu, kot morda zveni nam danes.

Pravičen ni v Svetem pismu tisti, ki deli vsakemu enako, ki sodi vsem enako.
Ampak je tisti, ki priznava Boga kot tistega, ki vodi njegovo življenje.
Zakaj?
Zato ker edino skozi Božje oči človek lahko prav vidi svojega bližnjega. Edino občutljivost za Boga omogoča pravilne sodbe o vsem in o vsakomur.

Ker edino Bog zares vidi, kar je očem skrito.

Pravilna sodba pred Bogom glede človeka pa je vedno usmiljenje, iz katerega sledi tudi odpuščanje.

To je najprej drža Boga do nas ljudi, povabljeni pa smo k njej tudi mi, če mu seveda želimo biti podobni.

Če pa se bomo po njem upodabljali, nas bo gotovo tudi On sam prepoznal kot svoje.
In po drugi strani - le na ta način bomo po njegovi družbi tudi mi hrepeneli.
Kako bi si človek sicer sploh želel Božje bližine, če Boga in to, kar je On ustvaril ne sprejema.

Glavno sporočilo za nas danes bi lahko torej bilo:
Ljubiti bližnjega in ljubiti Boga je po Jezusovih besedah ista zapoved.

Ker pa je ravno to iskanje Božjega obličja na obrazu bližnjega nekaj najtežjega, prosimo Boga, naj nam on sam k temu pomaga ter v nas, po prejemu njegovega telesa pri obhajilu, obnovi svojo Božjo podobo, da bomo preko nje tudi druge lažje sprejemali in ljubili.