Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 27. februar 2010

Njega poslušajte!

2. postna nedelja

Vera je vedno nekaj živega. Ne gre zgolj za to, ali sprejmeš Boga ali ne.
Vera je kot vsak odnos.
Ima svoj začetek, ki je običajno zelo pomemben in nas sili naprej, tudi potem, ko nam zmanjka zaleta. Po prvem srečanju v odnosu sledi spoznavanje, kjer nas nova odkritja pri drugem, posredno pa tudi pri sebi vedno znova presenetijo in nas osrečujejo. Potem čez nekaj časa sledi zatišje, morda celo oddaljevanje – lahko bi rekli temu tudi kriza odnosa.
Po tem obdobju pa se morda nekdo spomni, kako lepo je bilo, ko sta se prvič srečala in sta se potem spoznavala. Temu lahko sledi obnovitev vezi, ki po preizkušnji lahko postane močnejša, vsekakor pa je drugačna kot prej. In spet se začne spoznavanje ter usklajevanje in tako naprej.

Vsak odnos, tudi z Bogom se vrši preko vzponov in padcev.
V današnjem evangeliju se je zgodil eden od največjih vzponov v življenju treh Jezusovih učencev.
Evangelist Luka piše, da se je videz Jezusovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. O tem dogodku se zelo dobro izrazi evangelist Matej, ki pravi, da je Jezus RAZODEL svoje veličastvo.





Ta, ki so učenci hodili za njim in ga spoznavali, se jim je razodel. Razodel pa se je samo trem učencem. To so bili učenci, ki jih je prve poklical, da bi hodili za Njim in hkrati tisti, ki jih je vzel tudi s seboj v vrt Getsemani, da bi ga spremljali tudi v trpljenju.
To razodetje je bilo torej namenjeno predvsem njim, da bi prevzeti od tega videnja zbrali moči tudi v težkih časih in se odločili za Jezusa.

V teh treh učencih pa se lahko prepoznamo tudi mi sami.
Morda na tem svetu ne bomo videli Jezusovega obličja ravno tako, kot so ga videli Peter, Janez in Jakob, imamo pa v življenju kar nekaj trenutkov, ko se nam Bog razodeva bolj intenzivno, kot sicer, včasih za to stori celo kak čudež.

Pri tem pa je pomembno, da na take dogodke ne pozabimo, ampak, da si jih pogosto priklicujemo v spomin in da na njih gradimo svoj odnos z Bogom.

Spominjanje je v življenju na splošno zelo pomembno.
Pomembno je že glede neprijetnih spominov, ki jih je dobro čim prej predelati in se od njih osvoboditi, še bolj pa je pomembno, da se znamo spominjati pomembnih trenutkov, tako v življenju na splošno, kot tudi v konkretnem odnosu. Le ti nam lahko pomagajo najti znova izvir, kjer se je nekaj lepega začelo in kamor bi želeli zopet priti.
Da je spominjanje tako pomembno nam govori tudi judovstvo.
Celotna religija in narodna zavest gradi na spominu – tudi pri največjem prazniku Pashi, ni najpomembnejši obred kot tak, ampak spominjanje.
Zato glavni del obreda sestavlja vprašanje najmlajšega sina v družini: »Oče, zakaj je ta večer drugačen od drugih večerov?« In oče mora vsej družini obnoviti zgodovino exodusa, kako so bili Izraelci sužnji v Egiptu in jih je Bog osvobodil ter popeljal v obljubljeno deželo.


Jezus je torej hotel na učence narediti velik vtis, da bi si ta dogodek za vedno zapomnili. Vse to pa ne le zaradi spremembe svojega obličja.
Kot je pozneje razumel tudi sv. Pavel in smo danes slišali v drugem berilu, je Jezus s tem tudi nakazal, kakšni bomo lahko mi v večnem življenju, ko bomo »njemu podobni«. Dogodek pa je pomemben tudi zato, ker se je po Jezusovem krstu v Jordanu že drugič oglasil nebeški Oče in potrdil Jezusa za svojega ljubljenega Sina.

Glas iz oblaka, pa je zaključil z besedami: »Njega poslušajte!«. Ti dve besedi res tudi zvenita kot kakšen zaključek - zaključek v katerem je povzet ves dogodek.
Zakaj se nam Jezus tako ali drugače razodeva? Zakaj smo tudi sami že kdaj bili priča kakšnemu znamenju, ob katerem smo bili prepričani, da gre za Božjo voljo? In zakaj ne-nazadnje razodetje veličastva?
Samo zato, da bi ga poslušali in mu sledili.

Z veseljem se zato obrnimo k Jezusu in ga prosimo, naj nam pokaže pot, po kateri naj mu sledimo in naj nas uči po njej stopati.

torek, 23. februar 2010

1. postna nedelja

Jezusovih štirideset dni v puščavi, o katerih smo sedaj pri evangeliju slišali je predpodoba postnega časa, ki ga kristjani obhajamo vsako leto od pepelnične srede do velikega petka.
Čeprav se mi dejansko ne preselimo v puščavo, kot se je Jezus, pa lahko vseeno to puščavo doživimo.
Ko se odločimo za post, da se bomo neki stvari odrekli zato, da bi se z okrepljeno voljo potem, lažje odločali za Boga, se lahko za nas začne tudi puščava.

In zakaj bi se zato sploh odločili?

Vsak dan smo ogorčeni, ko slišimo o zlu, ki je v svetu. Zelo poredko pa smo pozorni na zlo, ki je v nas, v naših mislih, navadah, medosebnih odnosih, čeprav je to edino zlo, ki smo ga mi sposobni odstraniti iz sveta.

Evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi, nam lahko pomaga, da naredimo ta premik pozornosti od zunaj v našo notranjost.

Puščava pomeni kraj, kjer so vsi postranski elementi odstranjeni - vsa mašila, ki nas odvračajo od pozornosti do sebe in do Tistega, od katerega je naše življenje dejansko odvisno.
V puščavi, v katero se je opravil Jezus so odpravljeni vsi zvoki, barve, okusi, tudi odnosi in na splošno vse, kar lahko omejuje odnos z Bogom in s samim seboj.

To pa vsekakor še niso nebesa, kar so odkrili že prvi menihi v zgodovini krščanstva. T.i. puščavski očetje ali eremiti – med njimi je najbolj znan sv. Anton puščavnik so se že od 2. stoletja dalje kot posamezniki umikali v puščavo, da bi se tam še na poseben način srečali z Bogom.
Toda, bolj kot so se bližali Bogu, bolj so jih napadale skušnjave.
Saj je po svoje logično.
Na novi fasadi oz. na čistem zidu se madež ali celo luknja najbolj pozna, zato človeka, ki moli in je z Bogom povezan vedno skušnjavec najbolj napada.

Tudi za Jezusa je tako post bil po eni strani čas bližine s svojim Očetom, saj pravi evangelij, da ga je Sveti Duh vodil po puščavi, po drugi strani pa tudi čas največjih skušnjav.
V treh opisanih skušnjavah namreč biblicisti vidijo zajete vse skušnjave, ki smo jim dnevno podvrženi vsi ljudje.

Pri 1. skušnjavi imamo vabilo skušnjavca, naj Jezus kamne spremeni v kruh in poteši lakoto. Jezus ga zavrne z besedami: »ne živi človek samo od kruha« – kakor sicer sam spodbuja, naj prosimo za naš vsakdanji kruh, pa dobro ve, kako radi ljudje v svoji skrbi pretiravamo, ne moremo in ne maramo upoštevati še česa drugega in od "imeti, da bi mogli uporabljati" radi preidemo na "imeti, da bi imeli", kar navadno ne pozna konca;

2. skušnjava: Kako zapeljivo zveni: dal ti bom vso oblast in slavo, kako globoko v človeku je želja: uveljaviti se, biti nekdo v družbi, imeti besedo, biti upoštevan.

In še 3. najbolj radikalna skušnjava, na katero Jezus odgovori: »ne skušaj Gospoda, svojega Boga«. Pri tej se postavljajo vprašanja naše vere: se res zanesemo na Boga, ali pa ga hočemo imeti le za telesnega stražarja, mu hočemo ukazovati, kaj mora storiti, ga zavrnemo, če nas ne uboga?
Dobro je, da nas Gospod opozarja na take skušnjave!


K sreči nam Jezus ni zapustil le dobrega zgleda in opozorila, kako se je potrebno boriti; zaslužil nam je tudi milosti zmage. V njem, ki je naša glava, smo se tudi mi borili in premagali sovražnika, podobno, kot smo v Adamu padli in bili premagani.
Ko pride skušnjava, je prva stvar, ki jo je potrebno storiti ta, da se zavedamo pravice do Kristusove zmage in se je v veri oklenemo ter kličemo na nas istega Duha, ki je »odvedel« Jezusa v puščavo in mu pomagal, da je skušnjavca premagal.

Najboljše orožje proti skušnjavi je tisto, ki ga je uporabljal Jezus: Božja beseda, ki jo Pavel imenuje »meč Duha«. To orožje je v tem, da v mislih ponavljamo svetopisemsko besedo, ki je nasprotna skušnjavi. Na primer: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali«, če gre za skušnjavo proti čistosti; oz. npr. »Človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti«, če nas napada skušnjava jeze.


Skušnjava se torej za nas lahko spremeni v priložnost. Vsaka premagana skušnjava nam omogoči, da naredimo kakovosten preskok; porodi se notranje veselje, to pa potem postane naš najboljši zaveznik v prizadevanju, da se izognemo mikavnosti zla.
Zato v postnem času še posebej odprimo vrata svoje duše Svetemu Duhu, da bo naš post zares lahko rodil konkretne sadove.