sol, luč in mesto na gori.
Vse to naj bi bil kristjan.
In že takoj izziva vprašanje:
Kaj pa če se sol spridi?
– treba je biti zelo previden, saj sol, ki se spridi ni jed, ki jo je potrebno soliti. Soli, ki se spridi ni kaj soliti.
Najslabše je od vere odpasti. Kdor še ni kristjan, lahko vseeno išče in je v svojem beganju iskren, saj še ni našel pravega odgovora na svoje iskanje. Kdor pa zanemari svojo vero, se ne sprašuje. Ravno nasprotno, vprašanja o veri, ga vznemirjajo, ker bi mu odgovor nanje pokazal, da je zgrešil in to kar je že imel, izgubil.
Pred tem je v nevarnosti vsak izmed nas.
Odpad od vere največkrat ni odločitev, temveč zgolj ostajanje v neki sivini in dvomih, ki človeku jemljejo jasnost – podobno kot soli ostrino.
Današnji čas je za oznanjanje evangelija ravno zato veliko manj prodoren, kot je bil še kakšno desetletje nazaj.
Če je nekdo odkrito proti nečemu, se da z njim vsaj pogovarjat in tehtat argumente, če pa je v zraku neka apatija, misel, da je vse isto in se sploh nima smisla truditi niti za eno niti za drugo, potem ni kaj narediti. Človek, ki obupa je kot sol, ki izgubi svojo moč in postane kot navaden pesek.
Na to seveda dodatno vplivajo tudi razne zgodbe o tajkunih, ob katerih se človek čuti nemočen in brez vpliva in kot nalašč nas je podobna zgodba doletela še iz cerkvene strani.
Morda bi ob vsem tem kdo rekel, da živimo v času, ki za našo vero ni ugoden, toda sam sem prepričan, da je to lahko tudi velika priložnost, da znova odkrijemo bistvo. Kdo je tista prava luč. In da zavržemo vse umetne luči ter odseve, in tudi sami zažarimo v odsevu te Luči, te Resnice, Jezusa Kristusa.
Pravi nam, naj svetimo tako pred ljudmi,
da bodo videli vaša dobra dela'.« … in hvalili Boga.
Toda mislim, da ne zaradi dobrih del samih. Pavel pravi: »Ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«
Gre za pristop do dobrih del. Gre za odnos.
Ta odnos pa lahko drugim sporoči bodisi, da niso zaželeni in da jim delam dobro zgolj iz dolžnosti,
ali pa jim sporoči, da sem sol, ki jim bo dala okus in da sem utrjeno mesto na gori, ki daje gotovost. Da sem vesel samega sebe, in zato z veseljem prihajam tudi do drugega.
To pa lahko nekdo da samo, če se sam napaja in se oblikuje po zgledu tiste prave Soli, ki vse ohranja in vsemu daje okus, tiste prave Luči, ki edina sveti iz same sebe in nikdar ne ugasne in iz tistega pravega Mesta na gori, ki daje trdnost in gotovost, ki je ne more dati nihče drug.
Na Božjo ljubezen se vedno znova splača nasloniti. Pa ne samo zato, ker ima vse, kar potrebujejo sol, luč in utrjeno mesto, da ostanejo to, kar so in kar bi morali biti, temveč zato, ker je naša sreča, naš smisel v tem, da se najdemo v njegovem mirnem in ljubečem pogledu ter varnem objemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar