Morda bi danes izpostavili popolnost, h kateri nas vabi Jezus v današnjem evangeliju?
Kako naj bomo vendar popolni? Najprej, ali se to sploh da postati?
In drugič – potem ne bi potreboval več zakramentov, če sem popoln. Ne bi potreboval več sv. maše, obhajila in sv. spovedi.
Skratka nihče mi ne bi mogel ničesar več dodati, kar bi mi koristilo. Torej tudi bližnjih ne bi več potreboval, razen za to, da bi bil tudi do njih popoln. Ničesar mi ne bi mogli dati, kar bi potreboval, lahko bi dajal samo jaz.
Kaj pa je potem Jezus hotel povedati z besedami: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«?
Da bi si znali prav odgovoriti na to vprašanje je prav, da pogledamo celoten evangelij
in se obenem ozremo tudi na življenje tistega, ki je bil v resnici edini na zemlji popoln – na Jezusa.
V svoji popolnosti je želel biti odvisen od drugih. Želel je, da uspeh njegovega delovanja zavisi od 12 povprečnih ljudi, želel je biti žejen, da je lahko dobil kisa z žolčem mešanega, želel je biti umazan in krvav, da ga je lahko Veronika obrisala, želel je biti izmučen, da mu je lahko pomagal Simon iz Cirene, morda bi lahko rekli, da je izpostavil tudi svoj moški ponos, ko se je pred vsemi kakor otrok prepustil objemu svoje matere, ko sta se srečala na križevem potu.
Jezus je morda hotel pokazati, da je največja mera popolnosti, ki jo človek lahko doseže v tem, da pred ljudmi izgubi gotovost in varnost - ko se pokaže popolnoma odvisen od drugih.
Kaj pa drugega pomeni ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki nas preganjajo, kot to, da si ranljiv. Toda ne ranljiv kar tako. Vse to ima svoj smisel.
Filozofi pravijo, da vsakega nasilneža ali tistega, ki sovraži, lahko prepričaš, da se spreobrne samo tako, da mu pokažeš, da se v njem skriva človek. To pa mu pokažeš z dejanjem, ki je zanj nesmiselno, da na njegovo agresijo odgovoriš s tem, da ga sprejemaš. Da mu nastaviš še drugo lice – mu še enkrat pokažeš svojo človeškost.
Logično je, da ne sprejemaš njegovega nasilja. Torej se bo prej ali slej vprašal, kaj je tisto, kar je na njem vredno sprejemanja in ljubezni.
Nihče namreč ne sovraži drugega, če prej nima slabega mnenja o sebi, slabe podobe o samem sebi.
In če se sedaj zopet vrnemo na začetek – postajati popoln kakor nebeški Oče torej pomeni zavedati se, da sem ljubljen brezpogojno in iz te zavesti kot zdravilo - to ljubezen, ki ne izhaja iz mene, ampak sem jo prejel, širiti na oboljeno tkivo naših odnosov, na ljudi, ki so ob nas in se sočloveka ne zmorejo veseliti. To torej pomeni ljubiti sovražnike.
Izročimo se torej Gospodu, naj nas on napolni s svojo popolnostjo, ki edina prav napolnjuje človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar