Jezus je postavil ženo, ki se je izpostavila in ga prosila za ozdravljenje na preizkušnjo.
Lahko bi odvrnila drugače, češ da ima enako pravico, kot drugi in verjetno potem ne bi ničesar dobila.
Ta Jezusova tišina, ko ji na začetku ni odgovoril nič, ne govori o tem, da on te žene ni slišal in jo začutil v njeni stiski. Le pustil je, ker je vedel, kaj misli ona in kaj mislijo okoli stoječi. Pustil je, da se je izkazala ženina prava ponižnost v njeni prošnji in nato ji je pomagal.
Vsak kristjan mora prej ali slej, včasih tudi večkrat iti skozi obdobje tišine, ko je Bog tiho in nas s tem preizkuša.
Včasih tudi opazimo, kako morda usliši nekoga, ki se je manj potrudil kot mi in ima manj zaslug pri njem kot mi, vsaj mislimo si tako. Toda njegova pota so skrivnostna.
Nekaj pa gotovo drži, vedno zmaga ponižnost.
Tista ponižnost, ki jo je poleg žene iz današnjega evangelija pokazala tudi Marija. V Kani Galilejski je preprosto rekla svojemu sinu: »Vina nimajo« in čakala.
Vera in z njo ponižnost, je tista stvar, na katero se je Jezus vedno skliceval, ko je ozdravljal. Tako pri današnji »kanaanski ženi«, kot pri slepem Bartimaju, pri hromem in vseh drugih primerih, ki so opisani v evangelijih.
Po veri in ponižnosti pa tudi danes Bog obiskuje in ozdravlja. Ne ozira se na kakšne pretekle zasluge, temveč zgolj na srce.
Poklonimo se mu tudi pri današnji sveti maši. Poiščimo v mislih, kje v našem življenju bi ga najbolj potrebovali, kje nam največkrat spodleti in ga prosimo z besedami, ki nam jih v usta polaga današnji evangelij:
»Gospod, Davidov sin, usmili se me!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar