Ezekiel nam danes sporoča, kako smo kot kristjani odgovorni, da povemo na glas tisto, kar moramo, kot mora stražar mestu sporočiti novico, tudi če je grenka, tudi če je mesto ne sprejme. To je pač njegova naloga. Od tu naprej odgovornost ni več njegova.
Na drugi strani pa ljudje vedno znova ugotavljamo, kako imamo navado, da se večkrat pritožujemo nad vsem, nad delom, prijatelji, vremenom in nad vsakdanom nasploh.
Kje je tista prava mera: o nečem govoriti ali o nečem biti tiho?
Kako težko je biti tiho, ko vidimo nekoga, da dela drugače kot mi, da dela narobe. Takoj imamo veliko povedati zoper njega.
In zopet, kako težko je včasih nekomu povedati, da je nekaj narobe, ker se bojimo, da bomo zavrnjeni.
Pristen bratski opomin, za razliko od opravljivosti, je ena od stvari, ki zahteva veliko notranje svobode in zrelosti in je prav zato precej redka na tem svetu.
»Ne govorite drug proti drugemu,« pravi Sveto pismo (Jak 4,11).
Jezus pa dodaja: »Opomni ga na štiri oči«? Predvsem zaradi spoštovanja bratovega dobrega imena, zaradi njegovega dostojanstva.
Slabe, hudobne in celo spotikljive novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo – časopise, telefone, televizijo.
Mi pa smo tisti, ki lahko rečemo stop in tega naprej ne širimo
Če se vrnemo k opominjanju, moramo reči, da uspešnost le-tega ni vedno odvisna od nas, od našega načina, kako smo to naredili (kljub naši najboljši pripravljenosti ga drugi lahko zavrne, se zapre vase). Vedno in izključno od nas pa je odvisno, kako sprejmemo opomin. Dejansko sem lahko tisti, ki »je grešil«, prav jaz, in »opominjevalec« je nekdo drug
V posameznih primerih ni lahko razločiti, ali je bolje opomniti ali pa pustiti, da stvari tečejo dalje; spregovoriti ali molčati. Zato je potrebno upoštevati zlato pravilo, ki velja za vse primere in nam ga apostol Pavel daje v današnjem drugem berilu:
»Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen … Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega.«
Treba je predvsem zagotoviti, da je naše srce odprto do drugega. Potem bo vse, kar se bomo odločili storiti, bodisi da bo to opomin ali pa molk, dobro, kajti »ljubezen nikomur ne dela slabega«.
To dobro mero, ta pristop, ki ga je seveda težko najti, pa črpajmo od Jezusa.
Spet nam On kaže, kako. Ko so farizeji pripeljali ženo, ki je grešila, jo je najprej vzljubil in je ni obsodil, šele nato ji je rekel: »Pojdi in ne greši več«.
In tako je ta žena tudi sprejela. Vsakega učenca se Jezus dotika na podoben način. Že iz tega lahko črpamo moč, da smo tudi mi do drugih usmiljeni.
Glavno moč za ljubezen, ki edina prav presoja, kdaj biti tiho in kdaj spregovoriti, pa prejemamo pri evharistiji. Po tem ko Jezusa prejemamo vase postajamo deležni njegove ljubezni – se upodabljamo po njem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar