Puščava oz. preizkušnje so v življenju vsakega človeka gotovo največkrat povezane z izzivom odpuščanja.
Usmiljenje slavi zmago nad sodbo, pravi Sveto pismo.
Izvoljeno ljudstvo iz Egiptovske sužnosti ne bi prišlo tako daleč, če ne bi bil njegov zaveznik pred Bogom Mojzes. Čeprav so ga večkrat hoteli celo ubiti, ker jih je izpeljal iz Egipta in mu je Bog ponudil, da na njegovo besedo takoj pobije vse te »nehvaležneže« in iz njega naredi novo izvoljeno ljudstvo, ki ga bo peljal v obljubljeno deželo, je vedno prosil Boga zanje usmiljenja.
Bolj kot vse pogajalske in vodstvene sposobnosti, je pri Mojzesu štela ta sposobnost. To je lastnost, ki jo pozneje Pavel primerja s tistim Jezusovim klicem iz križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Imeti rad tiste, h katerim si poslan. Ne zato, ker so simpatični, pač pa zato, ker si bil k njim poslan. Ker je pač tako, da so oni tvoji in si ti njihov. Zavzeti se zanje, ko so oni proti tebi. Ljubiti jih, ko te oni ne razumejo, morda celo sovražijo. To je največja sposobnost voditelja.
To je zgled, ki nam ga predstavlja Mojzes.
Jezus pa naredi še korak naprej. V evangeliju nam je ob zgodbi jasno, da smo poklicani k odpuščanju zato, ker je najprej Bog nam odpustil in nam odpušča veliko, veliko več, kot bomo mi lahko kadarkoli komurkoli odpustili. O tem govorijo tudi razlike v vsoti denarja, ki ga gospodar odpusti služabniku in vsoti, ki jo je drugi dolžan njemu.
In Pavel ugotavlja, da Jezusovo odrešenje na križu pomeni, da nas je Bog odkupil. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.
Svoboda namreč ni stanje brez Boga, ampak njegov dar. Če ne pripadamo Bogu, ne pomeni, da pripadamo sebi, pač pa si nas lasti greh. Zato je to »evangelij« – veselo sporočilo za nas.
Vsak od nas je odrešen, dolg mu je odpuščen in to je oznanilo, ki je temeljno krščansko in smo poklicani, da ga dajemo naprej.
K odpuščanju pa smo poklicani tudi zato, ker je nenazadnje za nas same dobro, da odpustimo. Če nosimo v sebi jezo, se v nas naseli oblačnost in megla.
Vemo kako megla deluje na človeka. Sprva ga ne moti, ker je to običajen pojav. Toda če se to nadaljuje dneve, morda tudi tedne, človek postane vedno bolj siten. Nič mu ni prav in kaj šele, da bi se znal poveseliti kakšne stvari.
Podobno stanje v naših srcih naredi tudi neodpuščanje. To tudi ni stanje, ki je vedno enako, pač pa počasi razjeda naprej in najeda tudi druge odnose, ki niso nič krivi za to, da se mi z nekom ne razumemo najbolje. Počasi se ta megla prelije na vse pore našega življenja.
Zato je zelo pomembno, da z odpuščanjem ne odlašamo. Tudi če smo prepričani, da si ga določena oseba ne zasluži. Če ne drugače, ga privoščimo sebi in tistim, ki z nami živijo.
Z Božjo pomočjo, s katero je dokončno edino zares mogoče odpustiti, pa tudi lahko začutimo, kako resničen je vedno znova Jezusov vzklik iz križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Na koncu lahko vedno ugotovimo, da ljudje vedno ranimo tam, kjer smo bili tudi mi ranjeni. Zato je še toliko pomembneje odpuščati, ker le odpuščanje lahko prekine začarani krog jeze.
Trudimo se torej, da bi drug drugemu iz srca odpuščali, kot nas uči Jezus. To je tisto, kar bi moralo nas kristjane razlikovati od drugih ljudi. Ker vemo, da je Bog najprej nam odpustil in ker se tudi nanj obračamo, da nam k temu tudi sam pomaga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar