»Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«

Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja.

Gotovo, da je to zmotilo nasprotnike kristjanov. Pri veliki veri, kot jo je imel Štefan, da je kar iz njega žarela milost in moč, ki ju je prejemal od Boga, gotovo nihče ne more ostati miren in indiferenten. Lahko te le prepriča ali odbije.
Lahko bi rekli, da je pri vsakem posebnem posegu Božjega v naše človeško življenje, v življenje na zemlji, tako. Ali poklekneš pred njim, ali pa ga preganjaš, kot kralj Herod, ki je dal pobiti vse dečke, da bi pobil tudi Jezusa.

Tudi danes ni nič drugače – pa ne samo kot posameznike, tudi Cerkev lahko ljubimo ali pa jo preganjamo, govorimo čez njo.

Pa tudi ta poudarek o predstavnikih shodnic ni zanemarljiv. Najbolj zagrizeno preganjanje se vedno dogaja iz strani tistih, ki so blizu.

Sv. Štefan pa nam je zgled ne samo v njegovi gorečnosti, ko je delal velika znamenja in čudeže, pač pa je še bolj zgovorna njegova vdanost v Božjo voljo.
Ni sovražil tiste, ki ga niso razumeli in so ga ovirali pri njegovih dobrih delih.
Pri nas je večkrat nevarnost, tudi znotraj Cerkve, znotraj župnijskih občestev, da ne znamo prenesti nasprotovanja. Lahko bi za tiste, ki nas ne razumejo molili, tako kot sv. Štefan, toda naš ponos nam k temu ugovarja in nam narekuje, da se moramo postaviti po robu. Od tega pa seveda nihče nima nič. Samo jeza se še dodatno pomnoži.

Naj nam bo sv. Štefan zgled ne samo takrat, ko gre za življenje ali smrt, pač pa tudi v vsakdanjem življenju, ko čutimo od raznih ljudi nestrinjanje, včasih tudi čisto prikrito neodobravanje, da bi zares iskreno odpuščali in molili za vse, ne zato, ker so naši preganjalci, pač pa zato, ker so tudi oni Božji sinovi in hčere.

Svetišče

Danes lahko s svetim Pavlom znova vzkliknemo: »razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

To ni le fraza, ki pač pride prav na božič, pač pa gre dejansko za milostni trenutek. Obhajali smo advent – pripravo zato, da bo danes za nas milostni trenutek.

In Pavel nadaljuje: »Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju.«
Ravno zadnji pojem »posvetno poželenje« pa se gotovo močno pojavlja prav v tem času okrog božičnih praznikov, pa čeprav kot tak ni velikokrat imenovan.
Pa gre prav zato – predstave, kako naj izgleda naš božični praznik, kaj vse mora vsebovati, kako mora izgledati dom, kakšni naj bodo naši bližnji – vsi prijazni, vsi nasmejani, najlepše okrašena smrečica, najlepše razsvetljen balkon,… in kaj ostane? Prepir in razočaranje ob misli, da se nam ravno na najpomembnejši večer v letu vse podira in ne gre tako, kot smo si zamislili. In potem je človek vesel predvsem takrat, ko gre praznik mimo, ne pa prej.

Nasproti temu stoji angel v evangeliju, ki nam ob začetku praznika pravi: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.«
In nam pokaže z roko ne na lučke, pač pa na hlev, na »štalo« - izposodil si bom, ta pojem, ker želim, da zveni grdo, brez olepševanja.

Na našo štalo torej - Tam, kjer smo ranjeni, kjer smo neizpolnjeni, kamor si še sami ne upamo pogledati, ker se ustrašimo občutka nemoči in sramu.
V mrzle jasli naše neobčutljivosti, na grobo slamo, ki zbada, kot zbadajo naše obsodbe (tako do sebe, kot do drugih), umazati se želi z našo nečistostjo, jezo in nezaupanjem.
In angel nadaljuje: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito.«
Majhno ranljivo detece, da se naša »štala« v svoji ranjenosti ne bi prestrašila mogočnosti in se kot cvet zaprla.

Ko Bog torej želi, da nebogljenemu detetu pustimo »do živega«, nas hkrati vabi, da vsa pričakovanja tudi vsa razočaranja, vso svojo »štalo« preložimo nanj.
Tako kot je križ naredil za okras naših stanovanj in ponos kristjanov ter umazano pastirsko stajo v tem božičnem času za center naših dnevnih sob in cerkva, tako lahko povzdigne tudi naše osebne »štale« in iz njih naredi svetišče.
On, po čigar podobi smo ustvarjeni, lahko edini pokaže našo pravo vrednost.
In ta vrednost je že.
Ni nam potrebno postati vreden. V Božjih očeh smo že (vredni) njegove ljubezni.
Naj se sedaj ob tej misli dviga molitev tudi k Mariji:

Marija, ti si slavila Boga, ko si ga nosila v sebi.
Tudi v nas prebiva Bog. Nauči nas sinovskega odnosa,
da se mu bomo zaupno odprli in ga priznali za Odrešenika in Očeta.

Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki

Evangelij o angelovem oznanjenju Mariji nam razkriva veliko sporočil o Božjem načinu, o pristopu Boga tudi k našemu življenju.

Takoj po pozdravu, angel reče, ne boj se, Marija.
Tudi nam s tem sporoča, naj ne ustrašimo, ko odkrijemo Boga, ki nas nagovori.

Strah se običajno pojavi pred stvarmi, ki predstavljajo nekaj novega, nerazumljivega, nekaj česar ne obvladam in me presega.
Tako so se prestrašili tudi apostoli ob Jezusovem vstajenju in še mnogi drugi. Tudi mnogi svetniki, ko je Bog posegel v njihovo življenje.

Strahu pa sledi nevarnost dvoma.
Tudi na to je angel računal in tudi Bog v našem življenju računa na to. Takoj se nam pojavi kup vprašanj in dvomov, ko nam Bog predstavi svoj načrt z nami.

Toda s tem ni nič narobe, če seveda pri tem ne vztrajamo. Zato si vedno lahko izprosimo tudi dovolj znamenj.
Čeprav Bog pričakuje zaupanje, ki včasih zahteva od nas naravnost nore preobrate v življenju, pa nikoli ne pričakuje, da mu moramo kar tako, brez osnove, verjeti.
Mariji je prav tako dal znamenje – Elizabeto, ki je spočela v starosti, takrat, ko so jo že vsi označili kot nerodovitno.
Tudi mi imamo veliko takih znamenj. Lahko se samo spomnimo preteklih Božjih dejanj, posegov v našem življenju, gotovo jih lahko takoj najdemo nekaj. In na to izkušnjo se lahko naslonimo, tudi ko hočemo znova obnoviti vero, ko hočemo še okrepiti zaupanje v Njegovo pomoč.

Brez zaupanja se namreč pojavljajo negotovosti, tudi strah postane vedno večji, vedno bolj smo sami s svojimi skrbmi in tudi molitev postane neznosna, saj se nikakor ne moremo otresti teh misli in skrbi, morda celo jeze.
Iz strahu in ogroženosti ljudje po navadi ne naredimo ravno veliko dobrega.

Tako kot žival napade, ko se počuti ogroženo, ko se prestraši, tako tudi človek zbode, rani, ko se v njem nahaja strah in razdvojenost. Največkrat čisto nevede.

Današnja Božja beseda nas zato vabi, da tudi mi z vsem srcem odgovorimo Bogu in mu rečemo naš »Zgodi se mi po tvoji besedi«. S temi besedami lahko vedno v življenju najdemo tisti mir, ki ga je Bog po preroku Natanu obljubil kralju Davidu.
Na nek način je po Marijini odločitvi tudi zanjo začel veljati ta Natanov stavek, ki je namenjen tudi nam, ko sprejmemo pobudo Boga:
»Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki.«

Bog nam daje besedo, da bo zvesto z nami, če mu bomo zaupali, zato ga povabimo predvsem v naše slabosti in nepopolnosti.
Naša nezmožnost in naša ranljivost je lahko v tej pripravi na Božič idealna točka - vhodna vrata, skozi katera lahko k nam vstopi Jezus in naše življenje spremeni v praznovanje.

molitev duše, duha in telesa

Tudi na 3. adventno nedeljo poslušamo v Božji besedi povabilo k temu, da zravnamo pot za Gospoda.
Krajša in bolj ravna kot je ta pot, bolj okusimo lepoto »biti z Bogom«.

Pavel nam pravi, naj se veselimo in neprenehoma molimo.
To dvoje gre krasno skupaj. Veselje brez molitve, brez povezave z Bogom, z večnostjo, postane prazno, razposajeno veseljačenje brez pravega razloga.
Molitev brez veselja pa postane teženje, težka in neprijetna obveznost brez hvaležnosti.

Če pa smo z Bogom, molitev postane pravi pogovor z Njim, ki je neskončno dober in vsemogočen. Iz tega odnosa pa se človek načrpa tudi pristnega veselja. Veselja zaradi tega, ker ga Bog že sedaj ljubi. Ni nobenih pogojev, ki jih še mora izpolniti, da bo ljubljen, temveč je že.
Zato je seveda povabljen samo še k odgovoru na to ljubezen.

Seveda pa tu ne gre brez težav. Kakršnokoli zlo ne sme priti zraven, kot pravi Pavel, prizadevati si moramo da nas Bog posveti.
Zato pa Pavel tu postavi še eno pomembno opozorilo.
Ko smo z Bogom, moramo biti pri stvari z vsem, kar smo, tako z dušo, kot tudi z duhom in telesom.

Predvsem slednje, telo, je včasih lahko preveč oddaljeno od naše molitve. Ko smo z Bogom, pa moramo vedno biti tudi v telesu, saj je to svetišče Svetega Duha in ni »brez veze« Jezus ustanovil evharistijo, da se nam vedno znova daje v jed, da ga prejmemo ravno preko lastnega telesa, da ga pojemo. Tam kjer smo ranjeni nas ozdravlja, da bi v skladnosti duše, duha in telesa lahko Bogu zapeli "novo pesem".
Le tako so naše poti do Boga zares odprte in ravne.

V veselju in hkrati spoštovanju, kot ga je imel Janez Krstnik, ki je rekel: »Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal«, se tudi v tem adventu pripravimo na božič, pa tudi danes pri sveti maši na njegov prihod pod podobi kruha in vina.

Naj nam Gospod da, da bomo z vsem srcem začutili, da je on tisti, ki rešuje iz vsake stiske in vsakega greha.