molitev duše, duha in telesa

Tudi na 3. adventno nedeljo poslušamo v Božji besedi povabilo k temu, da zravnamo pot za Gospoda.
Krajša in bolj ravna kot je ta pot, bolj okusimo lepoto »biti z Bogom«.

Pavel nam pravi, naj se veselimo in neprenehoma molimo.
To dvoje gre krasno skupaj. Veselje brez molitve, brez povezave z Bogom, z večnostjo, postane prazno, razposajeno veseljačenje brez pravega razloga.
Molitev brez veselja pa postane teženje, težka in neprijetna obveznost brez hvaležnosti.

Če pa smo z Bogom, molitev postane pravi pogovor z Njim, ki je neskončno dober in vsemogočen. Iz tega odnosa pa se človek načrpa tudi pristnega veselja. Veselja zaradi tega, ker ga Bog že sedaj ljubi. Ni nobenih pogojev, ki jih še mora izpolniti, da bo ljubljen, temveč je že.
Zato je seveda povabljen samo še k odgovoru na to ljubezen.

Seveda pa tu ne gre brez težav. Kakršnokoli zlo ne sme priti zraven, kot pravi Pavel, prizadevati si moramo da nas Bog posveti.
Zato pa Pavel tu postavi še eno pomembno opozorilo.
Ko smo z Bogom, moramo biti pri stvari z vsem, kar smo, tako z dušo, kot tudi z duhom in telesom.

Predvsem slednje, telo, je včasih lahko preveč oddaljeno od naše molitve. Ko smo z Bogom, pa moramo vedno biti tudi v telesu, saj je to svetišče Svetega Duha in ni »brez veze« Jezus ustanovil evharistijo, da se nam vedno znova daje v jed, da ga prejmemo ravno preko lastnega telesa, da ga pojemo. Tam kjer smo ranjeni nas ozdravlja, da bi v skladnosti duše, duha in telesa lahko Bogu zapeli "novo pesem".
Le tako so naše poti do Boga zares odprte in ravne.

V veselju in hkrati spoštovanju, kot ga je imel Janez Krstnik, ki je rekel: »Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal«, se tudi v tem adventu pripravimo na božič, pa tudi danes pri sveti maši na njegov prihod pod podobi kruha in vina.

Naj nam Gospod da, da bomo z vsem srcem začutili, da je on tisti, ki rešuje iz vsake stiske in vsakega greha.