Svetišče

Danes lahko s svetim Pavlom znova vzkliknemo: »razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

To ni le fraza, ki pač pride prav na božič, pač pa gre dejansko za milostni trenutek. Obhajali smo advent – pripravo zato, da bo danes za nas milostni trenutek.

In Pavel nadaljuje: »Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju.«
Ravno zadnji pojem »posvetno poželenje« pa se gotovo močno pojavlja prav v tem času okrog božičnih praznikov, pa čeprav kot tak ni velikokrat imenovan.
Pa gre prav zato – predstave, kako naj izgleda naš božični praznik, kaj vse mora vsebovati, kako mora izgledati dom, kakšni naj bodo naši bližnji – vsi prijazni, vsi nasmejani, najlepše okrašena smrečica, najlepše razsvetljen balkon,… in kaj ostane? Prepir in razočaranje ob misli, da se nam ravno na najpomembnejši večer v letu vse podira in ne gre tako, kot smo si zamislili. In potem je človek vesel predvsem takrat, ko gre praznik mimo, ne pa prej.

Nasproti temu stoji angel v evangeliju, ki nam ob začetku praznika pravi: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.«
In nam pokaže z roko ne na lučke, pač pa na hlev, na »štalo« - izposodil si bom, ta pojem, ker želim, da zveni grdo, brez olepševanja.

Na našo štalo torej - Tam, kjer smo ranjeni, kjer smo neizpolnjeni, kamor si še sami ne upamo pogledati, ker se ustrašimo občutka nemoči in sramu.
V mrzle jasli naše neobčutljivosti, na grobo slamo, ki zbada, kot zbadajo naše obsodbe (tako do sebe, kot do drugih), umazati se želi z našo nečistostjo, jezo in nezaupanjem.
In angel nadaljuje: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito.«
Majhno ranljivo detece, da se naša »štala« v svoji ranjenosti ne bi prestrašila mogočnosti in se kot cvet zaprla.

Ko Bog torej želi, da nebogljenemu detetu pustimo »do živega«, nas hkrati vabi, da vsa pričakovanja tudi vsa razočaranja, vso svojo »štalo« preložimo nanj.
Tako kot je križ naredil za okras naših stanovanj in ponos kristjanov ter umazano pastirsko stajo v tem božičnem času za center naših dnevnih sob in cerkva, tako lahko povzdigne tudi naše osebne »štale« in iz njih naredi svetišče.
On, po čigar podobi smo ustvarjeni, lahko edini pokaže našo pravo vrednost.
In ta vrednost je že.
Ni nam potrebno postati vreden. V Božjih očeh smo že (vredni) njegove ljubezni.
Naj se sedaj ob tej misli dviga molitev tudi k Mariji:

Marija, ti si slavila Boga, ko si ga nosila v sebi.
Tudi v nas prebiva Bog. Nauči nas sinovskega odnosa,
da se mu bomo zaupno odprli in ga priznali za Odrešenika in Očeta.