Od zemlje do neba

»Vaše misli, niso moje misli in vaša pota niso moja pota«.
Ker smo vsi grešniki in nihče ni pravičen pred Bogom, imamo vsi tudi misli in pota, ki niso od Boga in nas zato ovirajo k polni uresničitvi in k polnemu življenju.

Kot da bi poskušal npr. stol s štirimi nogami obdržati na eni sami točki – potrebna je neprestana pozornost, tako je uravnavanje naših misli in poti z Božjimi.

Tako tudi prilike iz evangelija ne moremo doumeti, če ne uravnamo misli na pomen, ki ga prinaša Bog.

Bog je drugačen, kot si mi lahko predstavljamo. Zato je najslabše reči, da Boga poznamo in da o njem vemo dovolj.
Biti v pristnem odnosu z njim pomeni biti neprestano presenečen, ker vedno prinaša nekaj novega.

Pa ne le, da je Bog drugačen. Ob njem se učimo tudi sprejemati drugačnost drugih ljudi.
V Evropi in tudi v Sloveniji v zadnjem času zopet rastejo nekatere nacionalistične skupine, ki so do tujcev nestrpne. V tem ne vidim nobene ljubezni do lastnega naroda in do lastnih kulturnih korenin, pač pa le strah pred drugačnostjo.
Kdor je v miru s samim seboj, kdor ima resnično rad svoje korenine in kdor svojo krhkost polaga pred Boga, da jo On okrepi, tega drugi človek, drugačen ne ogroža. Pa to ne velja le za odnos do priseljencev. S tem se začne že v naših družinah, na vasi, v šoli, na delovnem mestu…

Nihče od nas pa ni popolnoma svoboden od vseh predsodkov in nihče ne zmore take ljubezni, kot nas ljubi Bog. Zato tudi »njegove misli niso naše misli«.

Boga moramo v molitvi spraševati, kaj bi rad On, kaj si On misli o nas, kako se naše prošnje vidijo iz Njegove perspektive,…
Pa tudi skupna molitev z drugimi nas lahko osvobaja našega zornega kota, ki je lahko zelo daleč od Jezusovega.

Naj nam Gospod pomaga, da bi mu zaupali – da bi mu pustili, da nas njegove misli, ki so nad našimi, kot je nebo visoko nad zemljo, vodijo, da bodo tudi naši koraki vedno bolj naravnani na pot miru in ljubezni.

Privošči si odpuščanje

Puščava oz. preizkušnje so v življenju vsakega človeka gotovo največkrat povezane z izzivom odpuščanja.
Usmiljenje slavi zmago nad sodbo, pravi Sveto pismo.
Izvoljeno ljudstvo iz Egiptovske sužnosti ne bi prišlo tako daleč, če ne bi bil njegov zaveznik pred Bogom Mojzes. Čeprav so ga večkrat hoteli celo ubiti, ker jih je izpeljal iz Egipta in mu je Bog ponudil, da na njegovo besedo takoj pobije vse te »nehvaležneže« in iz njega naredi novo izvoljeno ljudstvo, ki ga bo peljal v obljubljeno deželo, je vedno prosil Boga zanje usmiljenja.
Bolj kot vse pogajalske in vodstvene sposobnosti, je pri Mojzesu štela ta sposobnost. To je lastnost, ki jo pozneje Pavel primerja s tistim Jezusovim klicem iz križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Imeti rad tiste, h katerim si poslan. Ne zato, ker so simpatični, pač pa zato, ker si bil k njim poslan. Ker je pač tako, da so oni tvoji in si ti njihov. Zavzeti se zanje, ko so oni proti tebi. Ljubiti jih, ko te oni ne razumejo, morda celo sovražijo. To je največja sposobnost voditelja.
To je zgled, ki nam ga predstavlja Mojzes.

Jezus pa naredi še korak naprej. V evangeliju nam je ob zgodbi jasno, da smo poklicani k odpuščanju zato, ker je najprej Bog nam odpustil in nam odpušča veliko, veliko več, kot bomo mi lahko kadarkoli komurkoli odpustili. O tem govorijo tudi razlike v vsoti denarja, ki ga gospodar odpusti služabniku in vsoti, ki jo je drugi dolžan njemu.

In Pavel ugotavlja, da Jezusovo odrešenje na križu pomeni, da nas je Bog odkupil. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.
Svoboda namreč ni stanje brez Boga, ampak njegov dar. Če ne pripadamo Bogu, ne pomeni, da pripadamo sebi, pač pa si nas lasti greh. Zato je to »evangelij« – veselo sporočilo za nas.
Vsak od nas je odrešen, dolg mu je odpuščen in to je oznanilo, ki je temeljno krščansko in smo poklicani, da ga dajemo naprej.

K odpuščanju pa smo poklicani tudi zato, ker je nenazadnje za nas same dobro, da odpustimo. Če nosimo v sebi jezo, se v nas naseli oblačnost in megla.
Vemo kako megla deluje na človeka. Sprva ga ne moti, ker je to običajen pojav. Toda če se to nadaljuje dneve, morda tudi tedne, človek postane vedno bolj siten. Nič mu ni prav in kaj šele, da bi se znal poveseliti kakšne stvari.
Podobno stanje v naših srcih naredi tudi neodpuščanje. To tudi ni stanje, ki je vedno enako, pač pa počasi razjeda naprej in najeda tudi druge odnose, ki niso nič krivi za to, da se mi z nekom ne razumemo najbolje. Počasi se ta megla prelije na vse pore našega življenja.

Zato je zelo pomembno, da z odpuščanjem ne odlašamo. Tudi če smo prepričani, da si ga določena oseba ne zasluži. Če ne drugače, ga privoščimo sebi in tistim, ki z nami živijo.
Z Božjo pomočjo, s katero je dokončno edino zares mogoče odpustiti, pa tudi lahko začutimo, kako resničen je vedno znova Jezusov vzklik iz križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Na koncu lahko vedno ugotovimo, da ljudje vedno ranimo tam, kjer smo bili tudi mi ranjeni. Zato je še toliko pomembneje odpuščati, ker le odpuščanje lahko prekine začarani krog jeze.

Trudimo se torej, da bi drug drugemu iz srca odpuščali, kot nas uči Jezus. To je tisto, kar bi moralo nas kristjane razlikovati od drugih ljudi. Ker vemo, da je Bog najprej nam odpustil in ker se tudi nanj obračamo, da nam k temu tudi sam pomaga.

Ljubezen da pravo mero

Ezekiel nam danes sporoča, kako smo kot kristjani odgovorni, da povemo na glas tisto, kar moramo, kot mora stražar mestu sporočiti novico, tudi če je grenka, tudi če je mesto ne sprejme. To je pač njegova naloga. Od tu naprej odgovornost ni več njegova.

Na drugi strani pa ljudje vedno znova ugotavljamo, kako imamo navado, da se večkrat pritožujemo nad vsem, nad delom, prijatelji, vremenom in nad vsakdanom nasploh.

Kje je tista prava mera: o nečem govoriti ali o nečem biti tiho?

Kako težko je biti tiho, ko vidimo nekoga, da dela drugače kot mi, da dela narobe. Takoj imamo veliko povedati zoper njega.
In zopet, kako težko je včasih nekomu povedati, da je nekaj narobe, ker se bojimo, da bomo zavrnjeni.

Pristen bratski opomin, za razliko od opravljivosti, je ena od stvari, ki zahteva veliko notranje svobode in zrelosti in je prav zato precej redka na tem svetu.

»Ne govorite drug proti drugemu,« pravi Sveto pismo (Jak 4,11).

Jezus pa dodaja: »Opomni ga na štiri oči«? Predvsem zaradi spoštovanja bratovega dobrega imena, zaradi njegovega dostojanstva.

Slabe, hudobne in celo spotikljive novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo – časopise, telefone, televizijo.
Mi pa smo tisti, ki lahko rečemo stop in tega naprej ne širimo


Če se vrnemo k opominjanju, moramo reči, da uspešnost le-tega ni vedno odvisna od nas, od našega načina, kako smo to naredili (kljub naši najboljši pripravljenosti ga drugi lahko zavrne, se zapre vase). Vedno in izključno od nas pa je odvisno, kako sprejmemo opomin. Dejansko sem lahko tisti, ki »je grešil«, prav jaz, in »opominjevalec« je nekdo drug
V posameznih primerih ni lahko razločiti, ali je bolje opomniti ali pa pustiti, da stvari tečejo dalje; spregovoriti ali molčati. Zato je potrebno upoštevati zlato pravilo, ki velja za vse primere in nam ga apostol Pavel daje v današnjem drugem berilu:
»Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen … Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega.«
Treba je predvsem zagotoviti, da je naše srce odprto do drugega. Potem bo vse, kar se bomo odločili storiti, bodisi da bo to opomin ali pa molk, dobro, kajti »ljubezen nikomur ne dela slabega«.

To dobro mero, ta pristop, ki ga je seveda težko najti, pa črpajmo od Jezusa.
Spet nam On kaže, kako. Ko so farizeji pripeljali ženo, ki je grešila, jo je najprej vzljubil in je ni obsodil, šele nato ji je rekel: »Pojdi in ne greši več«.
In tako je ta žena tudi sprejela. Vsakega učenca se Jezus dotika na podoben način. Že iz tega lahko črpamo moč, da smo tudi mi do drugih usmiljeni.
Glavno moč za ljubezen, ki edina prav presoja, kdaj biti tiho in kdaj spregovoriti, pa prejemamo pri evharistiji. Po tem ko Jezusa prejemamo vase postajamo deležni njegove ljubezni – se upodabljamo po njem.