Da bi bili svobodni

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj… V 2. berilu se zdi, da so nagovorjeni predvsem bogataši, kot tisti, katerih bogastvo je minljivo, a so nanj vseeno vezana tudi njihova srca, ki jih s tem čaka podobna usoda propada. Vendar, če človeka ob besedah apostola Jakoba že prime, da bi se pri sebi privoščljivo zasmejal, češ »Prav jim bodi«, nam že v naslednjem trenutku Jezus v evangeliju razširi pogled tudi na "manjše" primere. Greh nas prepričuje v to, da bi bili polovičarski, da se ni dobro Bogu čisto do konca prepustiti, hkrati pa seveda ravno ta drža nenehnega tehtanja in iskanja izgovorov, najbolj utrudi človeka. Greh nas zavaja, da moramo vedno »za gvišno« – za vsak slučaj najprej pomisliti nase. Radi bi verovali v Boga, toda ko ljudje začutimo nekje malo trdnosti pod nogami, se radi hitro zasidramo, ker mislimo, da bomo tako vsaj nekaj časa imeli mir. Sidro je sicer simbol upanja, ker pomeni, da smo na nekaj pripeti, toda lahko je veliko breme, če to upanje, to sidro ni pripeto na Boga. Zakaj sidro? Zdi se mi dobra primerjava zato, ker ima običajno ravno prav dolgo vrv, da se čoln lepo prilagaja valovom in se giblje po njih (dokler ne pride nevihta se prav dobro obnese). Prav tako se tudi levo in desno glede na tok lahko premakne nekaj metrov, kar človeku lahko da navidezen občutek, da se v življenju premika, da je nekam usmerjen. Toda v zasidranem čolnu je v bistvu nesmiselno sedet, če z njim nimamo namena tudi kam odpluti. Nekaj podobnega lahko pomeni roka, noga ali oko, ki pohujšuje. Sami na sebi so tako roka, kot noga, pa tudi oko zelo pomembni človeški udi. Pomenijo velik Božji dar. Toda bolje, kot da oko, ki v Svetem pismu simbolizira hrepenenje, ki usmerja srce ter določa cilje, preko tega, kar lahko noga doseže in roka vzame pripelje celega človeka v nesvobodo, da človek ostane »hrom«. Saj tudi trta ali sadno drevje, ko ga obrežemo, na videz zgleda »pohabljeno«, a vemo, da bomo dobre sadove dobili le na ta način. Vsak pri sebi najbolje ve, kje je v prenesenem pomenu v njegovem življenju tisto njegovo oko, roka in noga, ki ga vodijo proč od bistvenih stvari. Ko pa se tega sedaj skušamo spomniti in zavedati nam evangelij predstavlja še eno pomembno malenkost. Jezus sam nam jih ne bo sekal, tudi kdorkoli drug ne. Ker ve, da so to naša občutljiva področja, se jih moramo s potrpežljivostjo in hkrati z odločnostjo lotiti sami. Predvsem pa je pri tem pomembno, da je vsaka žrtev narejena iz ljubezni, da pride neka odpoved iz srca. Krščanska askeza nima smisla v trpinčenju, tudi ne v nekih drugih ciljih, ki so lahko sami posebi sicer dobri, kot je npr. zdravje ali lep izgled, pač pa ima svojo vrednost v tem, da je to dejanje ljubezni. To je edino znamenje, da smo odsekali pravi "ud", ki nas je zares obremenjeval. Ko ravno premišljujemo o teh bremenih našega življenja, ki nas upočasnjujejo na poti za Jezusom, pa lahko tudi danes ravno te stvari položimo na oltar pred Jezusa. Naj On, ki se je odpovedal vsem udom in jih dal pripeti na križ pomaga k resnični svobodi tudi nam.