Gospod, reci tudi meni!

Evangelij na 23. navadno nedeljo pred nas postavlja gluhonemega, ki ga Jezus ozdravlja na prav poseben način. S slino se dotika njegovih čutil. Nekateri evangeljski odlomki omenjajo tudi, da je pljunil na tla in s tem naredil blato, s katerim je pomazal človeka, ki je prišel, k njemu, da ga ozdravi. To pa ne pomeni, da je Jezus uporabljal kakšno magijo, ali uroke, pač pa bi s tem dejanjem lahko razumeli, da Jezus hoče še bolj poudariti vzporednico med svojimi ozdravitvami in Božjo stvariteljsko dejavnostjo. V Stari zavezi je namreč Stvarnik opisan kot kipar, ki iz zemlje naredi raznovrstna bitja, nazadnje tudi prvega človeka, Adama, ki ga že ime označuje, da je zemljak. Razlog, da so dali evangelisti tudi besedi »Efatá« takšen poudarek (ena redkih besed, ki je ostala v aramejščini v Svetem pismu – poleg Abba, amen…), pa je v tem, da so že v prvi Cerkvi razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred, kjer je ostala vse do današnjih dni. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: Efatá, odpri se! S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje, za življenje. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje človeške govorice. Tudi za človeka zato rečemo, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje? Kolikokrat smo tudi mi gluhi, ko nočemo slišati nasveta prijatelja, ko gredo Jezusove besede mimo nas, ko slišimo, da nekdo trpi in rečemo »Bogu hvala, da se to ni zgodilo meni«, ko nas pretekle zamere omejujejo, da bi lahko sploh slišali kaj dobrega o določenem človeku. Pa tudi nemi smo velikokrat, ko ne zmoremo reči »oprosti«, ko ne zmoremo pohvale in priznanja, ko nekomu nekaj uspe, ko se nam zdi samoumevno, da je nekdo izpolnil svojo nalogo, ko ne najdemo besed tolažbe in upanja… Koliko je teh trenutkov v našem življenju! Gotovo se vsakemu, ko to razmišlja, kar slikajo prizori iz življenja, ko je šel trenutek mimo in ni bil sposoben dati od sebe pravo besedo ali dejanje pozornosti. Sedaj je lepa priložnost, da v mislih pokličemo Jezusa, naj pride na te trenutke, na te odnose, pa če so se zgodili v daljni preteklosti ali pa morda danes zjutraj in naj tudi nam zakliče »Efatá!« - Odpri se! Razveži se! Nekaj podobnega slišimo tudi vsakokrat pri spovedi: »…in jaz te odvežem tvojih grehov…« tudi danes Jezus dela čudeže. Tudi danes ozdravlja in osvobaja, le pusti mu je treba, ponižati se je treba in odkrito priti pred njega. Jezus nas ne vabi, da se zavarujemo pred svetom in njegovimi grožnjami, ali da se zapremo sami vase, v svoj varen kotiček, kjer nas nihče ne more prizadeti in kjer tudi mi ne moremo nikogar raniti, pač pa nas vabi po poti za njim. To je pot ranljivosti, to je pot umivanja nog, joka pred Lazarjevim grobom, izdajskega poljuba v Getsemani in nenazadnje pot nemoči ter ranjenosti na križu. Prosimo Gospoda z besedami preroka Samuela: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša«, da bi preko Njegove besede in preko prejemanja njegovega telesa in krvi tudi mi rasli v odprtosti zanj ter za bližnjega.