vztrajnost s pomočjo drugih

Rdeča nit nedeljske Božje besede nam tokrat govori o vztrajnosti.
Pavel naroča Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah…«,
Jezus govori o vdovi, ki prav tako ne neha iskati svojo pravico,
Mojzes pa je moral dolgo časa držati palico v zrak, da so lahko Izraelci postopoma zmagali boj.

In na koncu kot nalašč nam Jezus postavi vprašanje:
»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Vera se torej najbolje preizkuša skozi čas, skozi vztrajnost.

Peter je tudi shodil po vodi, ko je videl Jezusa. Toda to še ni bilo dovolj, Jezus je hotel, da tako tudi prehodi del poti do njega.
In ko ni vztrajal, ko se je ustrašil, mu je Jezus rekel: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Če človek ne vztraja, se vanj naseli dvom in občutek nemoči, ki pa naredi prostor za strah.

Zato pa je Jezus Petru pomagal in ga dvignil iz vode. Mojzesu sta tudi pomagala Aron in Hur ter mu podpirala roke, Timoteja pa je spodbujal Pavel.

Pri vztrajanju in s tem pri veri, smo si lahko torej drug drugemu v veliko pomoč. Tega se je gotovo zavedal tudi Jezus, ki je zato tudi ustanovil Cerkev in naročil, naj se skupaj spominjamo njegovih del odrešenja.


Pa še nekaj je pomembno. Ne glede na to, koliko zvestobe in vztrajnosti Bog pričakuje od nas, nikoli nas ne pusti čakati več, kot zmoremo.
Jezus namreč pravi: »Prosite in se vam bo dalo, trkajte in se vam bo odprlo.«
Danes pa glede Boga celo sprašuje: »Bo mar odlašal?« in odgovarja: »Hitro bo pomagal do pravice.«

Tudi vse nas Bog čuti in ve, kaj potrebujemo.
Samo vztrajati moramo in držati pogled proti Njemu, kakor Mojzes palico.

70 x 7 krat

Glede Naamanovega ozdravljenja (iz prvega berila) bi rad poudaril dogajanje preden se je dal očistiti gobavosti v reki Jordan.
Ko mu je prerok Elizej naročil, naj se okopa v Jordanu, je imel velike pomisleke in je že skoraj odšel neozdravljen nazaj v svoj kraj.
Jordan namreč že takrat ni bil kakšna posebno velika reka, pa tudi voda ni bila ravno čista. V primerjavi z drugimi rekami, ki jih je Elizeju omenil Naaman, res ni bila nič posebnega.
Toda ker ni imel kaj izgubiti je preroka ubogal.
Tudi potopiti se je moral večkrat (7x), ne le enkrat.

Vse to je Bog od njega pričakoval, zato, da je preizkusil njegovo potrpežljivost in ponižnost in da je pokazal, da ni voda, tista, ki ozdravlja.

Tudi danes lahko s tem dogodkom najdemo veliko vzporednic.

Mnogi npr. so opustili sv. mašo. Saj navzven gledano (kot show) res ni kaj posebnega. Morda se komu celo upira.
Po eni strani toliko stvari slišimo o Cerkvi in nas lahko odbijajo. Po drugi strani pa tudi, ko pridemo k maši morda vidimo poleg sebe koga, ki ga težko prenašamo. Morda mu celo ne moremo odpustiti. Poleg nas je lahko morda tudi kdo, ki se ne more zbrati in morda celo moti mojo zbranost, spet v drugem kotu lahko vidimo nekoga, za katerega vemo, da bo takoj po maši že grdo govoril o drugih, hkrati pa še gledamo proti oltarju, kjer nam je tudi že vsaka podrobnost dokaj poznana, kjer se scena bolj malo spreminja, kjer je morda tudi obred postal že dolgočasen, ker se ponavlja in tudi voditelj - duhovnik ni vedno ravno goreč.
Vse te stvari, bi lahko koga, ki nas opazuje odzunaj odbile. Tako kot je Naamana najprej odbila umazana jordanska voda.

Tudi mi smo kot jordanska voda, eden pred drugim nič posebnega, lahko bi celo rekli kot Jordan smo majhni in umazani.
Toda Bog ozdravlja ravno po nas.
Če se sprejmemo drug drugega takšni kot smo.
O tem, da ni dovolj, da se ustavimo že pri bežnem pogledu in da moramo odnose graditi globlje, pa nam govori zopet Naamanova gesta, ko ni bilo dovolj le dotakniti se te vode, ampak 7x se potopiti. Število 7x pa ne pomeni, da je potrebno ravno tolikokrat odpustiti – 7x sprejeti nekoga, ki me moti.
Lahko se spomnimo tudi Jezusovega odgovora, ko ga je nekdo vprašal, če je dovolj odpustiti 7x: »Ne rečem ti do 7x, temveč do 70x 7x.«
To bi lahko potem primerjali bolj Naamanovemu dotiku reke Jordan.

Bog si pač vedno izbira šibko in slabotno, da prihaja in napolnjuje. Že od Izraelcev – ki so bili sužnji, pa do Betlehemskega hleva.
Lepo je da smo! Tudi če drug drugemu včasih bolj v oviro, kot v spodbudo.
Take nas namreč Bog obiskuje.
In nam preko svojih zakramentov daje, kar potrebujemo, da gremo lahko zopet naprej.
Sprejmimo ga tudi danes, da bo lahko tudi nam Jezus rekel:
»Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Opaziti današnjega Lazarja

Jezus tudi današnjo nedeljo zopet odpira problematiko skozi lik bogataša.
Njegov problem, njegova zaslepljenost pa se dogaja v dve smeri. Če bi bil zaslepljen samo do reveža, bi ga morda lahko Bog pripeljal na okoli do tega problema in mu ga pomagal rešiti.
Toda zmanjšana občutljivost za bližnjega je vedno povezana tudi z zmanjšano občutljivostjo do Boga.
To dvoje gre z roko v roki – kar nakazuje tudi Abraham, ki odgovarja mrtvemu bogatašu, da je ni stvari in ne svetnika, ki bi lahko njegove bogate sorodnike spreobrnila od sedanjega načina življenja.

Včasih mi kakšen neveren človek reče, da bi se mu moral Bog prikazati in potem bo šele veroval.

Mogoče je res, da človek včasih potrebuje tudi šok, da razmisli o sebi, toda velikokrat niti to ne pomaga.

Poleg tega pa Bog presoja našo vero, koliko smo sposobni prepoznati ga po čisto običajnih znamenjih v življenju in verovati vanj, tudi če za to ni t.i. absolutnih dokazov.
Če bi se namreč Bog (teoretično gledano) prikazal, bi nam odvzel svobodo, da verjamemo vanj.
Ko je enkrat 1+1=2, potem o tem ni kaj razpravljati. Verjeti vanj bi potem, ko bi bil njegov obstoj računsko neizpodbitno dokazan, nuja. Ne bi bila to več vera, temveč znanost.

Od tu naprej pa ni več mogoče spreminjati stališča. Ko si 100% soočen z nekim dejstvom, ga lahko le sprejmeš ali za vedno zavržeš. To pa se bo tako ali tako zgodilo ob smrti.
Zato nam Bog, dokler še živimo na zemlji vedno daje možnost, da se zanj prostovoljno odločimo.

Odločitev zanj, pa je kot rečeno odločitev za bližnjega – odločitev za Lazarja v našem življenju.
To nam pokaže tudi povezava med prvim berilom, ko Amos govori o tem, da »lahkomiselnih brezskrbnežev« ne zanima stiska ljudstva, in drugim berilom, ko Pavel v pismu Timoteju poudari, da mora ohraniti vero v Jezusa Kristusa in v edinega nesmrtnega Boga.

In ravno temu Bogu, ki ga noben človek ne more videti, čast in večna oblast! – vzklika Pavel.

Kljub temu, da so padle v današnjem evangeliju težke besede glede bogataša in morda veljajo kdaj tudi za nas, če ne znamo biti Bogu hvaležni, ko nam gre dobro in postanemo do njega celo brezbrižni,
pa psalm če ga pogledamo malo pobližje vliva novo upanje. Pravi da Gospod ljubi in je pozoren do lačnih, do jetnikov, slepih, potrtih, pravičnih, tujcev itd., pota krivičnih pa uničuje.
Torej je krivična pot tista, ki jo Bog uničuje, človek, ki hodi po njej, pa ima še vedno priložnost, da se spreobrne.

Tudi če nad človekom vsi obupajo, morda tudi on sam, Bog še vedno daje možnost in čaka na spreobrnjenje.
In tudi če se zgodi v zadnjem trenutku, kot se je to zgodilo pri prvem svetniku, desnem razbojniku, ki je bil z Jezusom skupaj križan, Bog tega človeka sprejme.

Toda ne čakajmo, lahko postane prepozno, kot je bilo to za levega razbojnika in bogataša v evangeliju.
Jezus nas vabi danes, tukaj in sedaj, da ga ponovno odkrijemo, tako v zakramentu evharistije, kot tudi v svojem bližnjem.