Opaziti današnjega Lazarja

Jezus tudi današnjo nedeljo zopet odpira problematiko skozi lik bogataša.
Njegov problem, njegova zaslepljenost pa se dogaja v dve smeri. Če bi bil zaslepljen samo do reveža, bi ga morda lahko Bog pripeljal na okoli do tega problema in mu ga pomagal rešiti.
Toda zmanjšana občutljivost za bližnjega je vedno povezana tudi z zmanjšano občutljivostjo do Boga.
To dvoje gre z roko v roki – kar nakazuje tudi Abraham, ki odgovarja mrtvemu bogatašu, da je ni stvari in ne svetnika, ki bi lahko njegove bogate sorodnike spreobrnila od sedanjega načina življenja.

Včasih mi kakšen neveren človek reče, da bi se mu moral Bog prikazati in potem bo šele veroval.

Mogoče je res, da človek včasih potrebuje tudi šok, da razmisli o sebi, toda velikokrat niti to ne pomaga.

Poleg tega pa Bog presoja našo vero, koliko smo sposobni prepoznati ga po čisto običajnih znamenjih v življenju in verovati vanj, tudi če za to ni t.i. absolutnih dokazov.
Če bi se namreč Bog (teoretično gledano) prikazal, bi nam odvzel svobodo, da verjamemo vanj.
Ko je enkrat 1+1=2, potem o tem ni kaj razpravljati. Verjeti vanj bi potem, ko bi bil njegov obstoj računsko neizpodbitno dokazan, nuja. Ne bi bila to več vera, temveč znanost.

Od tu naprej pa ni več mogoče spreminjati stališča. Ko si 100% soočen z nekim dejstvom, ga lahko le sprejmeš ali za vedno zavržeš. To pa se bo tako ali tako zgodilo ob smrti.
Zato nam Bog, dokler še živimo na zemlji vedno daje možnost, da se zanj prostovoljno odločimo.

Odločitev zanj, pa je kot rečeno odločitev za bližnjega – odločitev za Lazarja v našem življenju.
To nam pokaže tudi povezava med prvim berilom, ko Amos govori o tem, da »lahkomiselnih brezskrbnežev« ne zanima stiska ljudstva, in drugim berilom, ko Pavel v pismu Timoteju poudari, da mora ohraniti vero v Jezusa Kristusa in v edinega nesmrtnega Boga.

In ravno temu Bogu, ki ga noben človek ne more videti, čast in večna oblast! – vzklika Pavel.

Kljub temu, da so padle v današnjem evangeliju težke besede glede bogataša in morda veljajo kdaj tudi za nas, če ne znamo biti Bogu hvaležni, ko nam gre dobro in postanemo do njega celo brezbrižni,
pa psalm če ga pogledamo malo pobližje vliva novo upanje. Pravi da Gospod ljubi in je pozoren do lačnih, do jetnikov, slepih, potrtih, pravičnih, tujcev itd., pota krivičnih pa uničuje.
Torej je krivična pot tista, ki jo Bog uničuje, človek, ki hodi po njej, pa ima še vedno priložnost, da se spreobrne.

Tudi če nad človekom vsi obupajo, morda tudi on sam, Bog še vedno daje možnost in čaka na spreobrnjenje.
In tudi če se zgodi v zadnjem trenutku, kot se je to zgodilo pri prvem svetniku, desnem razbojniku, ki je bil z Jezusom skupaj križan, Bog tega človeka sprejme.

Toda ne čakajmo, lahko postane prepozno, kot je bilo to za levega razbojnika in bogataša v evangeliju.
Jezus nas vabi danes, tukaj in sedaj, da ga ponovno odkrijemo, tako v zakramentu evharistije, kot tudi v svojem bližnjem.