6. postna - cvetna nedelja nedelja
»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Tako je govoril Jezus učencem, ko so si domišljali, kakšne funkcije bodo prevzeli, ko bo Jezus prevzel oblast.
V duhu tega gesla se je zgodil tudi Jezusov vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo danes na cvetno nedeljo. Iz strani ljudi je bil sicer sprejet z vsemi častmi (celo svoje obleke so polagali predenj, kamor je šel) Jezus pa se ni veliko oziral na to, saj je vedel, da bodo čez nekaj dni ti isti ljudje kričali »Križaj ga!«.
Jezus ni prišel z vojsko in na bojnem vozu, temveč na osličku, da bi pokazal, da je bistvo njegovega kraljevanja ponižnost in krotkost.
Krotek kakor jagnje, s katerim se je Jezus poistovetil pri velikonočni daritvi.
V stari zavezi je predpodoba njegove krotkosti Mojzes.
Morda se bo kdo vprašal zakaj ravno Mojzes, saj je bil mogočen prerok, ki je po Božjem posredovanju odprl Rdeče morje in v njem potopil Egipčane, razbil table z zapovedmi in zlato tele in dal tisto zlato Izraelcem, da so ga popili.
V čem je njegova krotkost?
Po raznih preizkušnjah, ko se je končno ves predal Bogu, da On vodi njega in izraelsko ljudstvo se je izkazala. Bil je vedno neizprosen do greha, a usmiljen do grešnika.
Najbolj se je to pokazalo, ko so se Izraelci hoteli obrniti nazaj proti Egiptu in so načrtovali, da bodo Mojzesa ubili. Bog je takrat Mojzesu predlagal, da bi celotno ljudstvo uničil in iz njega napravil novo ljudstvo, tedaj pa se je Mojzes za nehvaležne Izraelce zavzel in v njihovem imenu prosil Boga za odpuščanje.
V tem je postal predpodoba Jezusa.
Jezus je še na križu, ko se je hudobija razvnela do konca, klical: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«
Jezusova krotkost torej razodeva Božjo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, nikakor pa to ni izraz šibkosti.
Jezus še vedno ostaja mogočen vladar, česar mu nihče ne more nikoli vzeti in se nam bo kot tak še posebej razodel ob koncu časov, ko se mu bo, kot pravi »razodetje« pripognilo vsako koleno.
Zato je Jezus tudi pustil ljudi, da mu vzklikajo in ga častijo, čeprav si niso predstavljali, kakšno je v resnici njegovo kraljestvo.
Pustil jih je, čeprav je vedel, kako krhek je človek in kako se lahko v hipu obrne proč od njega ali celo proti njemu v obsodbo.
Tako Jezus pusti tudi nas, da ga častimo, tudi če ve, da bomo nato zopet grešili.
Pusti nam, da ga častimo in mu vzklikamo svet, svet, svet, ker to čaščenje predvsem nam pomaga, da se postavimo v pravi odnos pred Bogom in nas osmišlja kot del stvarstva.
Psalm pravi: Vse stvarstvo vzklika »Gospodu slava, Gospodu slava«. Že to, da smo je dobro in boljše kot če nas ne bi bilo.
Razlogov za hvaležnost Bogu je res ogromno, s tem, da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, pa se nam na te razloge tudi vedno bolj odpira pogled in s hvaležnostjo se najbolje »treniramo« tudi v občutljivosti za darove, ki jih vsakodnevno od Boga prejemamo.
Naj nam torej Gospod pomaga, da bi tudi v neposredni pripravi na velikonočne praznike čim bolj odprli oči za znamenja Božje ljubezni, ki smo jih dnevno deležni in naj nam k temu pomaga tudi bogato doživetje Velikega tedna.
V duhu tega gesla se je zgodil tudi Jezusov vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo danes na cvetno nedeljo. Iz strani ljudi je bil sicer sprejet z vsemi častmi (celo svoje obleke so polagali predenj, kamor je šel) Jezus pa se ni veliko oziral na to, saj je vedel, da bodo čez nekaj dni ti isti ljudje kričali »Križaj ga!«.
Jezus ni prišel z vojsko in na bojnem vozu, temveč na osličku, da bi pokazal, da je bistvo njegovega kraljevanja ponižnost in krotkost.
Krotek kakor jagnje, s katerim se je Jezus poistovetil pri velikonočni daritvi.
V stari zavezi je predpodoba njegove krotkosti Mojzes.
Morda bo kdo vprašal zakaj ravno Mojzes, saj je bil mogočen prerok, ki je po Božjem posredovanju odprl Rdeče morje in v njem potopil Egipčane, razbil table z zapovedmi in zlato tele in dal tisto zlato Izraelcem, da so ga popili.
Po raznih preizkušnjah, ko se je končno ves predal Bogu, da On vodi njega in izraelsko ljudstvo se je naužil tudi Božje krotkosti. Bil je neizprosen do greha, a usmiljen do grešnika.
Najbolj se je to pokazalo, ko so se Izraelci hoteli obrniti nazaj proti Egiptu in so načrtovali, da bodo Mojzesa ubili. Bog je takrat Mojzesu predlagal, da bi celotno ljudstvo uničil in iz njega napravil novo ljudstvo, tedaj pa se je Mojzes za nehvaležne Izraelce zavzel in v njihovem imenu prosil Boga za odpuščanje.
V tem je postal predpodoba Jezusa.
Jezus je še na križu, ko se je hudobija razvnela do konca, klical: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«
Jezusova krotkost torej razodeva Božjo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, nikakor pa to ni izraz šibkosti.
Jezus še vedno ostaja mogočen vladar, česar mu nihče ni mogel in ne more nikoli vzeti in se nam bo kot tak še posebej razodel ob koncu časov, ko se mu bo, kot pravi »razodetje« pripognilo vsako koleno.
Zato je Jezus tudi pustil ljudi, da mu vzklikajo in ga častijo, čeprav si niso predstavljali, kakšno je v resnici njegovo kraljestvo.
Pustil jih je, čeprav je vedel, kako krhek je človek in kako se lahko v hipu obrne proč od njega ali celo proti njemu v obsodbo.
Tako Jezus pusti tudi nas, da ga častimo, tudi če ve, da bomo nato zopet grešili.
Pusti nam, da ga častimo in mu vzklikamo svet, svet, svet, ker to čaščenje predvsem nam pomaga, da se postavimo v pravi odnos pred Bogom in nas osmišlja kot del stvarstva.
Psalm pravi: Vse stvarstvo vzklika »Gospodu slava, Gospodu slava«. Že to, da smo je dobro in boljše kot če nas ne bi bilo.
Razlogov za hvaležnost Bogu je res ogromno, s tem, da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, pa se nam na te razloge tudi vedno bolj odpira pogled in s hvaležnostjo se najbolje »treniramo« tudi v občutljivosti za darove, ki jih vsakodnevno od Boga prejemamo.
Naj nam torej Gospod pomaga, da bi tudi v neposredni pripravi na velikonočne praznike čim bolj odprli oči za znamenja Božje ljubezni, ki smo jih dnevno deležni in naj nam k temu pomaga tudi bogato doživetje Velikega tedna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar