Bolj kot to, da je Jezus prebrisane farizeje in pismouke zopet dobil na tankem ledu, je pri današnjem evangeliju važno nekaj drugega, se mi zdi.
Verjetno se je učencem, ki so bili z Jezusom zdelo imenitno, na kakšen način je zopet odpravil tiste, ki so ga hoteli zvabiti v past in morda se zdi imenitno tudi nam, s tem gotovo ni nič narobe, toda težje se je tokrat prepoznati v vlogi farizeja ali pismouka, pa čeprav smo velikokrat tudi mi ravno tam.
Kolikokrat se nam zgodi, da vemo o drugih veliko povedati in to predvsem slabe lastnosti, svojih napak pa ne znamo videti?
Točno vemo, kakšen bi nekdo moral biti in kaj mu še manjka. Morda bi mu celo radi postavili ogledalo, češ »poglej se kakšen si, popravi se vendar«.
Ali ne čutimo tak ton tudi pri Jezusovih nasprotnikih, ki so obsojali prešuštnico?
Kar pa v tem odlomku najbolj preseneča, je Jezusov odgovor.
To je odgovor, v katerem ni zaznati obsojanja, niti prešuštnice in niti pismoukov ter farizejev.
V tem Jezus presega naše vedenje. On ljubi svoje sovražnike in hoče vsakega posebej rešiti.
In če se sedaj v mislih postavimo v gnečo tistih, ki so morda držali že kamenje v rokah, začutimo da, gre ta odgovor »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«, do vsakega izmed nas.
Vsakega izmed nas Jezus vabi, da stopi iz gneče, da stopi iz vrste, iz povprečja in se sooči z njim, ki je krotak in ponižen.
Kot da bi nam hotel Jezus reči: »Glej me v obraz in poskusi še enkrat reči jaz sem dober, tisti tam pa je storil to in to.«
Bodi mrzel ali vroč nam pravi Jezus. Mlačnega ne mara.
Vsakemu od nas pravi: »Upaj si! … Stopi iz vrste in se sooči z menoj«
Potem vrzi kamen, ali pa se pokesaj in priznaj svojo krivdo.«
»Pravdajmo se. Če so vaši grehi rdeči, kot škrlat bodo beli kakor sneg«, pravi Bog po preroku v Stari zavezi.
Samo umakniti se ne smemo, kot so storili Jezusovi nasprotniki. Ne smemo zbežati in se ustrašiti Jezusove prisotnosti. Čeprav nas morda naši grehi skelijo in nas Božja popolnost vznemirja, ko se približa našim problemom in našim pomanjkljivostim.
Prejšnji teden smo slišali o izgubljenem sinu, ki je zapravil vse premoženje, danes pa o ženi, ki so jo obsodili prešuštvovanja. Oba sta bila tako rekoč razgaljena pred Bogom. Zato nista imela česa izgubiti in dobila sta, kar sta iskala – Božje usmiljenje.
Vprašanje, ki nam ga ti zgodbi sedaj, v višku postnega časa, sami po sebi ponujata je: ali smo pripravljeni sprejeti Božjo ljubezen in se zanesti na njegovo usmiljenje, ali pa za to morda še ni pravi čas?
Ni komentarjev:
Objavite komentar