Katera vloga je sploh glavna v tej zgodbi?
Res je, da je, da se vse dogaja okoli izgubljenega sina, toda zdi se mi, da bi lahko glavna vloga v zgodbi vseeno pripadla nekomu drugemu.
Brez usmiljenega očeta, bi bila ta zgodba bolj tragedija, kot kaj drugega.
Prilika bi se lahko imenovala kar »prilika o usmiljenem očetu«.
Gotovo je v tem glavno sporočilo današnjega evangelija.
Res pa je, da se ta očetova dobrota najbolje pokaže ravno v odnosu do njunih sinov. Ta dva pa tudi nam lahko dasta veliko snovi za premišljevanje.
Morda se včasih bolj vidimo v vlogi starejšega sina. Tudi to je mogoče.
Toda to vsekakor ni vloga, pri kateri bi lahko upravičeno vztrajali, češ da smo dobri, zvesti in pošteni in da si zato bolj zaslužimo nebesa kot kdo drugi.
Včasih od koga slišim očitek: »Kako je lahko nekdo celo življenje živel po svoje, mimo Cerkve in se je na koncu življenja spreobrnil ter prav tako prejel vse zakramente?«
Ali ni v tej misli zaznati kanček ljubosumja?
S tem smo "dregnili" v jezo, ki jo je pokazal starejši sin ob koncu zgodbe?
V čem je njegova glavna slabost?
Morda je najprej v tem, da je vse, kar je delal, delal brez ljubezni do očeta.
Ali pa si je morda po tihem tudi sam želel uživaštva, ki ga je izkusil mlajši sin in bil zato ljubosumen, ker ga je Oče sprejel nazaj.
Taka zvestoba očetu je bolj jalova in je lahko celo sad hinavščine.
Vprašanje je, kateri sin je ob koncu zgodbe dejansko izgubljen?
Starejši sin je s svojim zadržanjem morda šele na poti, da odide od doma in zapravi svoje premoženje. Po logiki bi moral biti bolj preudaren in moder kakor mlajši, ne pa da je mlajšemu šele na sledi.
Sploh pa tudi sicer ne vem, zakaj bi se sploh poistovetili s starejšim sinom. Ali nismo vsi najprej mlajši sinovi? Ob tem, ko vedno znova, padamo in s tem zapravljamo Očetovo premoženje in nam je vseeno vedno znova odpuščeno, ali nam argument starejšega sina »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza«, sploh pripada?
Ta argument lahko pripada le eni osebi - le Jezus bi bil lahko v vlogi starejšega sina.
On pa ne le, da ne obsoja izgubljenega brata. Ko je treba iti mlajšega sina iskat in ga rešit, se Očetu celo ponudi, da gre sam ponj in da celo življenje zanj – vse zaradi ljubezni do Očeta.
Tako pravi tudi Pavel v berilu, ki smo ga prebrali danes:
»Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov.«
Zato je tudi idealna podoba Cerkve in s tem vseh nas kristjanov vedno podoba mlajšega sina, ki se vrne v Očetov objem. Da bi se tega bolje zavedli in da bi se z vso odločnostjo v Božji objem zopet vrnili, nas spodbuja tudi celoten postni čas.
Cerkev torej (in z njo mi vsi) nikakor ne sme postati skupnost »starejših sinov«, ki bi sebe imeli za idealne, ali vsaj boljše ljudi, temveč mora biti skupnost, ki priznava, da potrebuje Božjo pomoč – skupnost, ki vedno znova išče svojega nebeškega Očeta in njegov objem.
Dokler bomo v svojem srcu uspeli iskreno izpovedati: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin/ tvoja hči.‹ -
do takrat, sem prepričan, se nam ni potrebno ničesar bati.
Bog nas namreč vedno čaka, da se vrnemo k Njemu in nam je vedno pripravljen vse odpustiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar