vsak vodja mora biti najprej ovca

Da bi lahko bili sol zemlje in luč sveta, da bi bili v svoji veri trdni kot skala, moramo biti pred Bogom najprej ovce – ovce, ki potrebujejo svojo čredo in svojega pastirja, da jim je s tem zagotovljena varnost in »hrana«.

Dve stvari, ki sta za duhovno rast najpomembnejši: Občutek varnosti, ki zbuja zaupanje. Ta izvira iz Jezusovih besed: »Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.«
In hrana močnih, ki je evharistija. Ne le, da bi Jezusove ovce v prenesenem pomenu imele boljšo pašo, temveč, kot sam pravi, je on sam živi kruh, ki prihaja iz nebes in nas s tem, ko ga zauživamo pri obhajilu, napolnjuje s svojo božanskostjo, nas dela sebi podobne.
S tem gre torej za rast v spoznanju vsega, kar uči Jezus in za to, da prejmemo večno življenje.
Da pa bi mogli rasti, moramo biti v nenehnem stiku z Jezusom.

Dve stvari sta torej pomembni za vsako ovco – da ima svojega pastirja in da pripada določeni čredi.
Pri čredi pa ne gre vedno za to, da bi izpostavljali čredniški nagon, to je največkrat nagon po preživetju, ki se vklopi, ko preži nevarnost. Torej se k temu zateče človek, ki ga je strah. Človek, ki nima svoje črede oz. skupnosti, ki bi ji pripadal, se podzavestno oklene drugih, ki prav tako tavajo kot on, med seboj se običajno prepoznajo zaradi istega problema. Tu pa se zares lahko razvije čredniški nagon, ki ga v družbi tolikokrat zaznamo.

Pri zdravi skupnosti pa gre predvsem za nekaj drugega. Taka skupnost ne oklepa človeka, pač pa ga omogoča. Le človek, ki se zaveda svojih korenin, svoje matične skupnosti in jo sprejema, lahko sprejme tudi samega sebe in je lahko v svojem življenju zares svoboden. Le človek, ki je ljubljen, lahko ljubi naprej.

Posebna skupnost, v katero nas Jezus še posebej povezuje pa je Cerkev. Pri tem pa gre celo za nekaj več kot skupnost. Pri krstu smo bili sprejeti ne le v neko organizacijo, temveč v Kristusovo skrivnostno telo, katerega glava je Kristus, mi pa smo vsi pomembni udje tega telesa, vsak s svojimi posebnostmi kot so udje pri telesu med seboj različni, hkrati pa eden od drugega odvisni.

Pri Jezusu kot pastirju pa je vredno poudariti še to, da ne gre le zato, da bi mi kot ovce poslušali njegov glas, ker bi verjeli v to, da je dobri pastir, pač pa Jezus tudi pozna svoje ovce. Vsakega od nas posebej pozna in daje tudi življenje za nas – pri vsaki sveti maši se obnavlja njegova daritev.
Zaupanje je torej vzajemno z Jezusovo pozornostjo in ljubeznijo.

Povabljeni smo torej, da vsak trenutek, ko prejemamo od Boga različne darove, ki so izraz njegove ljubezni, v mislih čim večkrat obudimo hvaležnost za to. S tem lahko krepimo tudi lastno zaupanje v Božjo dobroto in njegovo voljo, tudi za trenutke, ko nam ne bo logična.

Vedeli so namreč, da je Gospod

Že tretjič se je Jezus po vstajenju prikazal apostolom, pa vseeno ga niso takoj prepoznali.
Prvi ga je prepoznal Janez, tisti, ki je bil Jezusu najbližji in najbolj predan.
Reagiral pa je prvi Peter in ni niti počakal, da bi se s čolnom približali obali, ampak je že prej skočil v vodo.

Veliko sporočil nam nudi današnja Božja beseda.
Eno pomembnejših je izraženo tudi v načinu Jezusove navzočnosti, ki govori tudi o načinu našega večnega življenja.

Ob poročilih o Jezusovem prikazovanju po vstajenju nam je odgovorjeno tudi na vprašanja, ki si jih zastavljamo o življenju po smrti.

Apostol Janez pravi: »Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.«

Če je torej tako ne gremo v nebesa samo z dušo, kot se morda včasih kje sliši, temveč z vstalim poveličanim telesom.
Jezusovo poveličano telo je bilo verjetno nekoliko drugačno kot prej, saj ga apostoli niso takoj prepoznali, prepoznali pa so ga in tudi njegovih ran so se lahko dotaknili.
In že si lahko prikličemo v spomin prispodobo o semenu, o kateri je Jezus večkrat govoril.
Drevo ni enako semenu, iz katerega je zraslo, vemo pa kakšno seme je bilo zanj potrebno.
Podobno torej poveličano telo zrase iz semena zemeljskega telesa.

Vse to nosi pomemben poudarek tudi za življenje in za odnos do lastnega telesa.
Telesa in duše po krščanskem pojmovanju torej ne moremo ločiti, temveč sta eno in skupaj sestavljata osebo, nikakor zato ni sprejemljiva interpretacija, da je telo le kot kletka ali kot oklep duši.
Človek se vse življenje izraža in tudi vse sprejema od drugih preko svojega telesa. Zato so nam tudi zakramenti dani preko telesa. Pri vsaki sveti maši duhovnik pri obhajilu ne reče to je Kristusova duša, ampak to je Kristusovo telo.
In še pri zakramentu sv. spovedi, pri zakramentu, kjer je telesnega stika najmanj, včasih kar čutimo, kot da bi bili lažji.
Zato je po krščanskem pojmovanju nesprejemljiv tudi nauk o reinkarnaciji ali o kakšnih drugih prehodih duše v drugo telo.

S svojim vstajenjem in prikazovanjem apostolom, nam torej Jezus želi sporočiti tudi to, da smo enkratni z vsem svojim bitjem.
In zato je še toliko pomembneje, da na Jezusov poziv »Hodi za menoj!«, ki ga je v današnjem evangeliju, po obnovljeni izpovedi vere in ljubezni, znova slišal Peter, tudi vsi mi odgovorimo, vsak na sebi lasten način.

nedelja božjega usmiljenja

Kdo ima zasluge za prehod: "Ne poznam tega človeka" -> "V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hodi! ... In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih." ??
Mir vam bodi!

3x Glejte les križa ... 3x Aleluja

velika noč

Kdo je bil prvi pri grobu?
Jezus je izbral žene, ne katerekoli, temveč tiste, ki so bile navzoče pri njegovi smrti.
Kajti kdo bi lahko Jezusa prepoznal kot vstalega in ne dvomil v to, ko bi ga videl, če ne tisti, ki ga je videl umreti. Kdo bi verjel, ko bi videl, da ima na rokah še vedno znamenja od žebljev, če ne tisti, ki je videl, kako so ga pribili.
To pa so bile ravno te žene, ki so prišle na vse zgodaj h grobu in učenec Janez. Tudi za slednjega je zapisano – vstopil je v grob in veroval.
Kar je videl mu je bilo dovolj, ni potreboval razlage.

Tako je tudi v našem življenju. Kaj pomeni vstajenje od mrtvih, ve lahko le tisti, ki je preizkusil tudi križ.
Pa ne gre za to, da bi si sedaj iskali križ. Križ je vsakemu že dan, le objeti ga je treba in nositi za Kristusom. To je tista hoja za Jezusom, h kateri nas vabi On sam.

Zrno mora popolnoma odmreti, da bi se lahko iz njega razvil ves potencial, ki ga nosi v sebi.
Že narava sama nam govori o tej logiki.

Zato je pomembno, da smo Jezusa skozi 40 dnevni post spremljali na križevem potu in na veliki petek še prav posebej počastili križ ter zrli v križanega.

»Ko bom povzdignjen, boste spoznali, da Jaz sem«, je rekel Jezus apostolom.

Trikratna »Aleluja« vedno predstavlja trikratni »Glejte les križa…«

Sv. Pavel pravi: »Če z njim umremo, bomo z njim tudi živeli.«
Umreti sebi pa v konkretnosti pomeni, da znamo posamezne križe oz. težave, lahko tudi izzive – vsakega posebej izročati Jezusu – da nas On vodi pri njihovem reševanju in prenašanju.
Vedno pa je potrebno biti pri tem povabilu Jezusu v naše življenje čim bolj konkreten. Jezus oz. Bog sicer ve, kaj potrebujemo, toda želi, da to svojo željo tudi ubesedimo v molitev.

Šele, ko uspemo zaznati, da je v jarem naših vsakodnevnih problemov vprežen tudi Jezus, nam bo tudi novica o njegovem vstajenju vedno nova in nam bo nekaj pomenila.
Sicer lahko celotno praznovanje izvisi nekje v zraku in velika noč mine kot še en kičast praznik.

Zato vam vsem ob tem prazniku želim obilo pravih razlogov za radost in veselje.

Naj razsvetli temine

velika noč - vigilija

Najbolj zgovoren simbol na današnji dan je velikonočna sveča.
Kot smo lahko slišali v hvalnici nosi v sebi veliko sporočilnost.
Najbolj je izpostavljen vidik, da sveča tako kot Jezus, ki je Bog, gori iz same sebe in se použiva, se sama sebe »žrtvuje« zato, da bi drugi imeli svetlobo in toploto.
Tudi o mnogih drugih vidikih in drugih lastnosti sveče, nam govori omenjena hvalnica.

Ustavil pa bi se nekoliko prav pri lastnosti svetlobe, ki jo oddaja goreča sveča.
Posebej je bila na začetku današnjega obreda izpostavljena prošnja:
»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«

Kaj vse lahko pomenijo temine srca in duha?

Temine – ali sence so tam, kjer ni svetlobe, s tem pa tudi ne toplote.
Sence v nas so podobe greha. Greh vedno postopoma zamegljuje pomembne vidike našega življenja, ki nam dajejo veselje in hvaležnost.

Pomen sence oz. temine nam spregovori predvsem o lastnosti greha, da nam prikrije pogled na vse lepo, hkrati pa tudi na greh sam.
Največja tema je takrat, ko ne znamo več ločiti svetlobo od teme, ko nam je vseeno.
Temni kotički srca so tam, kjer nimamo vpogleda in zato tudi ne rešitve.

Zato govorimo tudi o oblasti greha. Človek nikdar ne išče teme, tema se s prevaro luči sama vsiljuje in če nismo pozorni pri majhnih stvareh, se tema vedno bolj naseli v nas. Izraz »bloditi v temi« pa kaže na to, da človek v temi ne more zdržati in išče vedno nekaj več.

Človek je ustvarjen po Božji podobi tudi v tem smislu, da vedno išče in si želi dobro.
Če si kdaj človek želi slabo, je to posledica prevare hudega duha, ki nam vedno približa greh kot nekaj, kar je za nas dobro, sicer se ne bi nikoli zanj odločili.

Zato je moč in volja za vztrajanje v dobrem vedno odvisna od tega, kako dobro imamo osvetljen svoj vsakdanjik in sami sebe iz strani Kristusa.

Ne gre za to, da bi nam Kristus dajal odločitve. Naše odločitve so vedno naravnane na dobro, ker je to v nas položil že Stvarnik. Gre za to, da nam Jezus pomaga videti, kaj je zares dobro.
Razlika med močno in medlo svetlobo pa je v tem, da pri močni svetlobi lahko vidimo tudi podrobnosti.
Ravno v tem pa je bistvo boja proti grehu. Ko konkreten greh že trka na vrata človekovega srca je velikokrat že prepozno, da bi človek lahko zbral dovolj volje in se odločil za dobro. Zato nas Jezus po svojem vstajenju s svojo Božjo besedo in prisotnostjo v evharistiji želi še posebej krepčati, da bi naši čuti za drobne odločitve, postajali vedno bolj izostreni.

Zato je tudi sporočilo velikonočne sveče in velike noči same v tem, da Jezus ne izžareva svetlobe in moči za naše življenje le kot odsev, kot npr. luna, marveč kot sonce, kot pravi izvir luči in življenjske moči.

Ni večjega izvira luči, kot je Jezus, ki je tudi pravi Bog. In ker je s svojim vstajenjem tudi nas povabil k deležnosti pri njegovem božanstvu in njegovi svetlobi, lahko v tem najdemo tudi vzrok radosti in razbremenjenosti za vse nas.
Naslonímo torej svoje zaupanje na vstalega Kristusa.