Že tretjič se je Jezus po vstajenju prikazal apostolom, pa vseeno ga niso takoj prepoznali.
Prvi ga je prepoznal Janez, tisti, ki je bil Jezusu najbližji in najbolj predan.
Reagiral pa je prvi Peter in ni niti počakal, da bi se s čolnom približali obali, ampak je že prej skočil v vodo.
Veliko sporočil nam nudi današnja Božja beseda.
Eno pomembnejših je izraženo tudi v načinu Jezusove navzočnosti, ki govori tudi o načinu našega večnega življenja.
Ob poročilih o Jezusovem prikazovanju po vstajenju nam je odgovorjeno tudi na vprašanja, ki si jih zastavljamo o življenju po smrti.
Apostol Janez pravi: »Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.«
Če je torej tako ne gremo v nebesa samo z dušo, kot se morda včasih kje sliši, temveč z vstalim poveličanim telesom.
Jezusovo poveličano telo je bilo verjetno nekoliko drugačno kot prej, saj ga apostoli niso takoj prepoznali, prepoznali pa so ga in tudi njegovih ran so se lahko dotaknili.
In že si lahko prikličemo v spomin prispodobo o semenu, o kateri je Jezus večkrat govoril.
Drevo ni enako semenu, iz katerega je zraslo, vemo pa kakšno seme je bilo zanj potrebno.
Podobno torej poveličano telo zrase iz semena zemeljskega telesa.
Vse to nosi pomemben poudarek tudi za življenje in za odnos do lastnega telesa.
Telesa in duše po krščanskem pojmovanju torej ne moremo ločiti, temveč sta eno in skupaj sestavljata osebo, nikakor zato ni sprejemljiva interpretacija, da je telo le kot kletka ali kot oklep duši.
Človek se vse življenje izraža in tudi vse sprejema od drugih preko svojega telesa. Zato so nam tudi zakramenti dani preko telesa. Pri vsaki sveti maši duhovnik pri obhajilu ne reče to je Kristusova duša, ampak to je Kristusovo telo.
In še pri zakramentu sv. spovedi, pri zakramentu, kjer je telesnega stika najmanj, včasih kar čutimo, kot da bi bili lažji.
Zato je po krščanskem pojmovanju nesprejemljiv tudi nauk o reinkarnaciji ali o kakšnih drugih prehodih duše v drugo telo.
S svojim vstajenjem in prikazovanjem apostolom, nam torej Jezus želi sporočiti tudi to, da smo enkratni z vsem svojim bitjem.
In zato je še toliko pomembneje, da na Jezusov poziv »Hodi za menoj!«, ki ga je v današnjem evangeliju, po obnovljeni izpovedi vere in ljubezni, znova slišal Peter, tudi vsi mi odgovorimo, vsak na sebi lasten način.
Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
"Človek se vse življenje izraža in tudi vse sprejema od drugih preko svojega telesa." Res telo je polno spominov, čutenj,... zdi se mi zelo pomembno, to kar si povedal v pridigi! Premalokrat to slišimo!
OdgovoriIzbriši