vsak vodja mora biti najprej ovca

Da bi lahko bili sol zemlje in luč sveta, da bi bili v svoji veri trdni kot skala, moramo biti pred Bogom najprej ovce – ovce, ki potrebujejo svojo čredo in svojega pastirja, da jim je s tem zagotovljena varnost in »hrana«.

Dve stvari, ki sta za duhovno rast najpomembnejši: Občutek varnosti, ki zbuja zaupanje. Ta izvira iz Jezusovih besed: »Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.«
In hrana močnih, ki je evharistija. Ne le, da bi Jezusove ovce v prenesenem pomenu imele boljšo pašo, temveč, kot sam pravi, je on sam živi kruh, ki prihaja iz nebes in nas s tem, ko ga zauživamo pri obhajilu, napolnjuje s svojo božanskostjo, nas dela sebi podobne.
S tem gre torej za rast v spoznanju vsega, kar uči Jezus in za to, da prejmemo večno življenje.
Da pa bi mogli rasti, moramo biti v nenehnem stiku z Jezusom.

Dve stvari sta torej pomembni za vsako ovco – da ima svojega pastirja in da pripada določeni čredi.
Pri čredi pa ne gre vedno za to, da bi izpostavljali čredniški nagon, to je največkrat nagon po preživetju, ki se vklopi, ko preži nevarnost. Torej se k temu zateče človek, ki ga je strah. Človek, ki nima svoje črede oz. skupnosti, ki bi ji pripadal, se podzavestno oklene drugih, ki prav tako tavajo kot on, med seboj se običajno prepoznajo zaradi istega problema. Tu pa se zares lahko razvije čredniški nagon, ki ga v družbi tolikokrat zaznamo.

Pri zdravi skupnosti pa gre predvsem za nekaj drugega. Taka skupnost ne oklepa človeka, pač pa ga omogoča. Le človek, ki se zaveda svojih korenin, svoje matične skupnosti in jo sprejema, lahko sprejme tudi samega sebe in je lahko v svojem življenju zares svoboden. Le človek, ki je ljubljen, lahko ljubi naprej.

Posebna skupnost, v katero nas Jezus še posebej povezuje pa je Cerkev. Pri tem pa gre celo za nekaj več kot skupnost. Pri krstu smo bili sprejeti ne le v neko organizacijo, temveč v Kristusovo skrivnostno telo, katerega glava je Kristus, mi pa smo vsi pomembni udje tega telesa, vsak s svojimi posebnostmi kot so udje pri telesu med seboj različni, hkrati pa eden od drugega odvisni.

Pri Jezusu kot pastirju pa je vredno poudariti še to, da ne gre le zato, da bi mi kot ovce poslušali njegov glas, ker bi verjeli v to, da je dobri pastir, pač pa Jezus tudi pozna svoje ovce. Vsakega od nas posebej pozna in daje tudi življenje za nas – pri vsaki sveti maši se obnavlja njegova daritev.
Zaupanje je torej vzajemno z Jezusovo pozornostjo in ljubeznijo.

Povabljeni smo torej, da vsak trenutek, ko prejemamo od Boga različne darove, ki so izraz njegove ljubezni, v mislih čim večkrat obudimo hvaležnost za to. S tem lahko krepimo tudi lastno zaupanje v Božjo dobroto in njegovo voljo, tudi za trenutke, ko nam ne bo logična.