Biti v edinosti z Jezusom pomeni biti tudi v edinosti z vsemi drugimi, ne glede na to kakšno krivico nam je kdo storil.
Sv. Štefan je videl Jezusa in začutil njegovo ljubezen do sebe. Odločil se je za Jezusa in za življenje z njim. Ta enost z Jezusom pa ga je pripravila tudi do tega, da se je čutil eno tudi s tistimi, ki so ga ubijali. Zato je molil zanje in prosil Boga za njihovo odpuščanje.
Jezusova ljubezen do Boga Očeta je tudi Štefana tako prevzela, da je z isto ljubeznijo ljubil tudi sam. Saj je rekel tudi Jezus: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.«
Morda bo kdo rekel, da je to za nas le neuresničljiv ideal. Morda res.
Toda biti v Bogu, se mi zdi, ne pomeni le lepo se imeti in imeti vse, kar si resnično želim, ker le Bog edini zares pozna moje želje, saj me je ustvaril,
ampak pomeni tudi sprejemati vsakogar, tako kot ga Bog sprejema. Če Bog torej ljubi vsakega človeka ne moremo biti mi v njem in hkrati nekoga ne imeti rad ali ga celo sovražiti.
Zato vidimo v današnjem evangeliju, kako bistvena je edinost. Ne le edinost različnih krščanskih cerkva (pravoslavnih, katoliških in protestantskih), temveč tudi v domačem kraju ali v širšem okolju, kjer živimo.
Ker pa je to težko, včasih tudi najtežje, je dobro, da se spomnimo, še posebej sedaj, ko se nahajamo med dvema praznikoma: Jezusovim vnebohodom in binkoštmi, ko so na eni strani apostoli ostali brez Jezusa v svoji sredi, na drugi strani pa so z veseljem že pričakovali prihod Sv. Duha,
da nam je Jezus obljubil, da bo Cerkev vedno vodil po Svetem Duhu, in mi kot deli te Cerkve se mu vedno znova lahko damo na razpolago, da nas vodi.
Splača pa se odpreti Svetemu Duhu zato ker, kot pravi Jezus v evangeliju, nam je že dal svoje veličastvo, ki ga je njemu dal nebeški Oče, da bi bili eno, kakor sta Bog Oče in Sin med seboj eno, le odkriti oz. odkrivati ga je še potrebno.
S tem bo tudi svet okoli nas spoznal, še prej pa mi, kar je najbolj osrečujoče, da nas je Bog ljubil in nas še vedno ljubi, tako kot ljubi svojega edinorojenega Sina Jezusa, ki je, kot molimo pri veroizpovedi, z Bogom Očetom tudi istega bistva.
In če še verujemo v Jezusove besede, ki nam jih prinaša evangelij:
»Ne bom vas zapustil sirot, govori Gospod, prišel bom k vam in veselilo se bo vaše srce«, lahko zares vzkliknemo z zadnjimi besedami Svetega pisma: »Pridi, Gospod Jezus!«
Ne glede na to, kakšen bo konec sveta in kaj že sedaj vidimo, da se dogaja v svetu, v knjigi razodetja, kjer je opisano vse razdejanje ob poslednjih trenutkih, Bogu zvesti vseeno vztrajno vzklikajo: »Pridi, Gospod Jezus!«, saj pričakujejo in nazadnje tudi zares doživijo Boga kot svojega rešitelja.
Naj nas torej ne težijo težke misli ali morda celo obsodbe, ki smo jih bodisi slišali ali celo sami izrekli, temveč naj nas Sveti Duh v Cerkvi zedinja, da bi v miru in ljubezni med seboj, z veseljem v svoje življenje sprejemali Jezusa in z navdušenjem pričakovali njegov ponovni prihod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar