Novost

Ljudje imamo radi novosti. Kar je označeno kot novo nas vedno znova vznemirja in pritegne našo pozornost.
Zaradi te naše nagnjenosti pa se žal pojavlja to, da vse stvari vedno pogosteje menjujemo.
Že beseda trend nam govori o tem, da gre za nenehno spreminjanje in ena novost že kliče po drugi, ki bo še bolj nova.

Z željo po nenehni novosti in s tem barvitosti pa se nam žal spodmika gotovost in stalnost, ki ju človek tudi nujno potrebuje.
Z nenehno novostjo stvari zgubijo svojo vrednost, zato se jih človek še prej naveliča in nikoli ga ta novost zares ne nasiti.
Žal pa se to ne dogaja le s stvarmi. To trendovstvo prehaja tudi na področje naših odnosov. Ker smo soočeni z neprestanimi novostmi, ki pomenijo tudi uspešnost, še bolj želimo novost in svežino tudi v medsebojnih odnosih.
Ker gre tudi tu za vedno več stikov, tudi tu vedno bolj odnosi postajajo površinski, lakote po pristnosti pa je s tem le vedno več.


Na to naše iskanje nam odgovarja Bog. Pa ne s tem, da bi to željo po novosti hotel zatreti. Pravzaprav nam jo je sam vcepil. S tem namreč, največkrat ne vede, iščemo ravno njega, ki je nedojemljiv, nedosegljiv, neulovljiv in zato vedno znova za nas ena sama novost.
Dejstvo Božje prisotnosti je vsak dan lahko novo, kljub temu, da je Bog vedno enak. Njegova novost je tako velika, da kljub stalnosti, kljub nespremenljivosti vedno znova preseneča. Vedno znova je odnos z njim novost, zato se človek, ki enkrat odkrije to neizmerno svežino, vedno znova vrača k temu izviru.

Tudi današnja Božja beseda nam govori o tem. V Razodetju smo slišali: »Glej, vse delam novo!«, v evangeliju pa »Novo zapoved vam dam«
In tu lahko dodamo še psalm, ki naroča, naj pojemo Gospodu novo pesem.

V čem je torej prava novost, h kateri nas vabi Gospod
in zakaj nas bežne novosti bolj raztresajo, kot napolnjujejo?


Hitro menjavanje videza nam govori o tem, da gre pri neki stvari zgolj za zunanjost, ki jo je potrebno hitro spreminjati, da ne bi spoznali, kako plitka in enoznačna je.
In kaj je v Bogu tako resnično novega? Predvsem ljubezen. Tudi zapoved, ki jo Jezus imenuje »nova« je zapoved ljubezni do bližnjega.

Ljubezen je vedno nova. Vedno izziva in ni je potrebno menjati. Ne potrebuje stalnih zunanjih sprememb, saj je dovolj zanimiva navznoter.
Ljubezen nikoli ne stoji na istem mestu, za svojimi varnimi okopi. Vedno se izpostavlja in s tem podira meje. Če je nek odnos v znamenju ljubezni, se ga torej ne moremo naveličati in ga ni potrebno zamenjati.
Zato tudi psalmistova »nova pesem« ne potrebuje novega besedila in melodije. Kdor Bogu ali bližnjemu z njo izrazi svojo ljubezen, jo zapoje, kot da bi bila nova in prvič slišana.


Naj bo tudi današnja sveta maša, daritev in molitev, čeprav na videz ista, kot vse druge do sedaj, zaradi srečanja našega osebnega doprinosa in resnične Božje navzočnosti, novost.
Naj nas Božji odgovor na naše konkretne življenjske trenutke preseneti in nas napolni z gorečnostjo, da bi si še bolj prizadevali za ljubezen do Njega in do bližnjega.