Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 31. julij 2010

Omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji

Današnji evangelij ni namenjen samo bogatašem, ki bi si ustvarjali presežke. Pridigar nam v prvem berilu pravi, da je vsako zanašanje na zemeljske stvari nečimrnost, oz. puhlost – iz hebrejščine bi lahko to besedo prevedli s paro, ki se razblini v zraku.

Jezus v današnjem evangeliju ne obsoja osebne lastnine kot take, pač pa pohlepnost in navezanost na premoženje.
Pri tem ni potrebno imeti veliko premoženje, včasih je lahko človek navezan že zgolj na željo po imeti nekaj in ga ta vodi pri odločanju, čeprav v začetku še sam tega morda niti ne opazi.

Pomemben je torej odnos do lastnine. Ob stvarjenju je človek prejel naročilo: »podvrzita si zemljo in gospodujta vsem stvarem«.

Gospodovati stvarem pa ne pomeni le imeti jih in upravljati z njimi, pač pa tudi od njih se distancirati, ne obremenjevati se z njimi.
Jezus nam v tem smislu tudi pravi: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33-34).
Pomembno je torej, kje so naše misli in skrbi.


Kot pa že Sveto pismo lepo pokaže je v naravi človeka, da vedno nekomu služi.

Človek je pač tako ustvarjen – podobno kot angeli – pravi Psalm. In bistvo angelov je, da služijo Bogu in ga častijo.
Teologi pravijo, da naj bi bile usodne besede hudiča, ko je bil še angel in se je temu odpovedal: »non serviam – ne bom ti služil«.
Na nasprotni strani pa se nam je Jezus postavil v zgled ravno v tem, da je s svojim učlovečenjem in svojim trpljenjem služil Očetu. Ves čas svojega oznanjevanja je to poudarjal in je rekel, da je tudi med nas prišel zato, da bi nam služil.

Ko Izraelci niso služili Bogu, so vedno malikovali.
In podobno je tudi z nami.
Največja farsa je gotovo misel, ki se ponuja človeku: da ni odvisen od nikogar in da je s tem, ko ne služi Bogu, svoboden.
To, da nekdo meni, da ne služi nikomur, pa je gotovo tudi znamenje slepote, ki v ozadju lahko skriva tudi rane.

Zanesti se na Boga in mu služiti pa pomeni vsejati seme, pri čemer resda dolgo časa lahko ne vidimo njegove rasti, toda ob času žetve je donos še večji, kot si lahko predstavljamo. Predvsem pa je trajen in edini resnično vreden naše skrbi.

Pa vzemimo si tudi tokrat v zgled Marijo, ki je takoj ob angelovem oznanjenju vzkliknila »glej dekla sem Gospodova« in naj nas vodi njena priprošnja, da bomo svoj pogled in svojo pozornost obračali k pravim zakladom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar