Življenju da okus

V življenju večkrat vozimo slalom med dvema vlogama, ki sta opisani v evangeliju in iščemo ravnotežje med njima.

Med vlogo Marte, ki je aktivna in ima veliko dela ter vlogo Marije, ki se je ustavila in je svoje misli obrnila proč od skrbi.

V življenju je oboje potrebno. Tudi Jezus ni zmanjševal vrednosti Martinega služenja pri mizi, ne nazadnje je tudi sam dejal, da je prišel zato, da bi tudi sam stregel in dal življenje za mnoge.

Toda kljub temu je Marta prejela opazko iz njegove strani.
Jezus pa ji ni rekel »preveč dela imaš«, temveč »Skrbi in vznemirja te veliko stvari«. Opozoril je na to, kako jo te skrbi raztresajo.
Iz te raztresenosti, ki da malo sadov, vzame pa veliko energije, pa se kaj kmalu lahko rodi jeza in obsodbe na račun drugih.

Zato je Jezus Marto na to nevarnost hitro opozoril ter hkrati pokazal na Marijo, ki ga je poslušala.
Pokazal pa je nanjo, ker se tudi ona ni preprosto obrnila proč od skrbi, proč od obveznosti, ampak jih je podredila Jezusu in mu prisluhnila.

Ob tem se lahko spomnimo tudi Jezusovih besed, ki jih je izrekel nekje drugje: » Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33)

Ne gre torej le za tehtanje med delom in nedelom, med skrbjo in molitvijo. Ne gre za iskanje zlate sredine.
Temveč gre za to, da v kontemplaciji, v zrenju in poslušanju Jezusa načrpamo tistega potrebnega extrakta, ki da potem vsakemu delu, kot sok vodi – svoj okus.

V kombiniranju tega dvojega - molitve in dela, pa nam je gotovo ena najmočnejših idealov lahko ravno Jezusova mati Marija.
Ona je bila kot »Marta«, ko je šla na pomoč svoji noseči sorodnici Elizabeti in ko je v Kani prva opazila, da je zmanjkalo vina. Bila pa je tudi kot »Marija«, ko je v svojem srcu premišljevala Gospodove besede ter molče stala pod križem.


Molitev oz. kontemplacija pa je pomembna tudi zato, da sebe ne vidimo le v sedanjosti, ampak postanemo sposobni pogledati dlje.
Ko smo se tako sposobni opaziti od daleč, lahko vidimo svojo pot, kako je, kljub temu, da je vijugasta, zavila ravno tam kjer je morala.
In v tem, ko torej opazimo, kako nas Bog nosi »kot na perutih orla«, kot pravi Psalmist, je lahko izvir našega veselja.
Tega pravega veselja tekoče obveznosti ne morejo pokvariti, temveč postanejo z njim prežeti vsi trenutki in vsa naša dejanja.

In ko nam ga zmanjka, smo vedno znova povabljeni da se vrnemo k izviru.
Da se usedemo k Jezusovim nogam (kot Marija) in mu prisluhnemo.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bi temu »boljšemu delu, ki nam ne bo odvzet«, kot pravi današnji evangelij, vedno posvečali dovolj pozornosti in da bi ga znali vkomponirati v svoj vsakdanjik.