Opazi!

Izraelsko ljudstvo je vedno znova poslušalo povabila prerokov, naj obnovijo svojo pripadnost Bogu. Že Mojzes jih je neštetokrat spraševal in spominjal, kdo je pravi Bog, ki ga naj častijo in mu pripadajo.
In v današnjem 1. berilu smo zopet slišali njegovo povabilo: »z vsem srcem in vso dušo se povrni h Gospodu…«
Argument, za to povabilo pa je tudi zanimiv: »zapoved, ki ti jo danes dajem zate ni pretežka in ti ni predaleč.«

Tudi vsakemu izmed nas je Bog blizu tako kot pravi na koncu berila: »Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu…«

Bog ni nekdo, ki prihaja k nam od zunaj, kot npr. kakšen klic vsiljivega prodajalca knjig po telefonu.

Prijateljstvo z njim nam je pisano na kožo, bi lahko rekli. S tem pa tudi zaveza in zapovedi oz. pravila, ki so tako ali tako sestavni del vsakega odnosa, tudi če niso napisana ali izrečena.

V mislih imam predvsem zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe«, ki nam jo je Jezus razodel v evangeliju.

Jezus je s preprosto zgodbo o usmiljenem Samarijanu več kot le odgovoril na vprašanje, kdo je moj bližnji. Odgovoril je tudi na vprašanje, kaj pomeni »ljubiti drugega kakor samega sebe«.

Dve stvari mi v tem smislu, iz te zgodbe še posebej stopata v ospredje.
Najprej Samarijanova nepreračunljivost – zapustil je svojo pot, svoje načrte, svojo prihodnost in se za nekaj časa prilagodil potrebam drugega.
Druga stvar, pa je ta, da Samarijan od ranjenca v zgodbi ni prejel nikakršnega povračila, niti zahvale. Od napol mrtvega človeka je niti ni mogel pričakovati.

Dve lastnosti, h katerima nas vabi Bog in ki, kot pravi 1. berilo, za nas sploh nista neuresničljivi.

Gotovo smo vsi že kdaj začutili, da smo bili s seboj najbolj zadovoljni takrat, ko nam nekdo, ki smo mu kaj dobrega storili, usluge ni mogel vrniti ali jo plačati.

Ta zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega ni torej nič takega, kar bi si mi ljudje ne želeli.

Toda zakaj smo kljub temu v teh prizadevanjih tako različni in zakaj nam tolikokrat ne uspe?

Verjetno nam velikokrat zmanjka občutljivosti in pozornosti do drugega ter do Boga in zaradi tega ne znamo prav pristopiti k bližnjemu.

Zato je tudi krščanstvo nenehna vaja v posnemanju Jezusa. Tukaj ni idealnih, so le tisti, ki se trudijo in začenjajo vedno znova in tisti, ki nad seboj in drugimi obupajo.

In zato tudi Jezus ne naroča na koncu evangelija: »Pojdi in tudi ti tako NAREDI!«, ampak »Pojdi in tudi ti tako DELAJ!«
Veličina se tu torej meri z odprtostjo k drugemu in z vztrajnostjo pri gradnji teh odnosov.

Individualizem in izoliranost torej pri Bogu nima svojega mesta.
Seveda na ta način nikomur ne naredim nič žalega (v jeziku današnjega časa, bi lahko rekli, da smo do drugih strpni), a tudi dobrega ne morem narediti veliko.

Slednje pa je ključno! – iz celotnega Jezusovega oznanjevanja je to razvidno.

Prosimo torej Gospoda, naj nam pomaga, da bi postajali drug do drugega vedno bolj občutljivi in pozorni in da bi se vedno bolj učili njegove ljubezni.