Ljubezen naj bo gospodar

Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema.
Ne moremo živeti, kot da nikdar ne bomo umrli in vseeno misliti, da bomo pripravljeni za nebesa.

Tudi nam bo nekoč »začasni Gospodar« rekel ne moreš biti več oskrbnik.
Prav vsakemu izmed nas.
Z gospodarjem, katerega oskrbniki smo, bi lahko primerjali življenje in oskrbništvo nad njegovim premoženjem je čas in vse druge dobrine, ki ne trajajo večno.
Zato je dobro premisliti, kaj imam vrednost v luči večnosti. Večni so lahko le pristni odnosi.
Ne le odnos z Bogom. Tudi naši medčloveški odnosi, kar jih je resnično vrednih, nujno ostanejo del nas. Kar pa postane del nas, gre z nami tudi v večnost.
Če je torej krivičnega oskrbnika Jezus pohvalil, ker si je pri ljudeh na račun svojega gospodarja delal dobro ime, potem je dobro, da tudi mi naredimo nekaj podobnega.

Ne moremo služiti dvema gospodarjema:
Ali služimo egoizmu in nenasitni želji po takšnem ali drugačnem ugodju v tem življenju, ali pa je naša pozornost usmerjena k drugemu gospodarju.
Če smo torej pozorni na Boga, pa to nujno pomeni, da smo pozorni tudi do drugih ljudi in to brez izjeme, saj smo vsi od Boga enako ustvarjeni.
Seveda pa v tem življenju to pomeni »odpis dajatev gospodarju«, torej odpis lastnih želja, potreba drugega namreč pomeni, če jo opazimo, naš dar, kar pa je v nasprotju z iskanjem ugodja.

Lahko se ljubosumno oklepamo časa in dobrin, ki so nam podarjene, ne da bi komur koli kaj kradli. Nihče nam ne bo ničesar očital, če bomo občutljivi, ko bo nekdo zapravljal naš čas ali nam oporekal nekaj, kar smo si s trudom zasluženo pridobili.

Toda ljubezen ni v tem, da nekomu daš to, kar si dolžan, temveč to, kar ti je najbolj dragoceno.
Ravno to pa je znamenje pripadnosti tistemu drugemu večnemu Gospodarju.

Za pripadnost prvemu gospodarju – mamonu, kot ga imenuje Jezus – vsemu minljivemu, se ni posebno truditi. Avtomatično postane naš gospodar, če si ne izberemo druge možnosti.
Življenjske dobrine so za vsakega od nas zaželene, tudi Jezus jih ni obsojal.
Obsojal pa je naslanjanje svojega upanja nanje zato, ker mu je pomemben vsak izmed nas in ve, kakšno razočaranje doživlja človek, ko ugotovi, da neka stvar, morda celo nek odnos, ki se je le pretvarjal za pravega, nekaj, na kar je stavil, zgublja svojo vrednost, da izginja v nič. Z njim namreč zgubi vse tudi človekovo prizadevanje in žrtve povezane s tem, na ta način pa lahko pride celo do življenjske krize.

Ljubezen, čeprav vedno izgublja in se žrtvuje pa nikoli ne pušča za seboj potrtosti, bolj kot je neko dejanje »ne nujno« - »ne izsiljeno« več zadovoljstva prinese s seboj.

In takrat ne le, da delamo preračunljivo za prihodnost, kot je delal krivični služabnik – ne le da nas nagrada čaka šele v nebesih.
Če je ljubezen prava, živimo nebesa lahko v določeni meri že na zemlji – takoj v istem trenutku, ko se podarjamo.

Logično je namreč, da v večnosti ne bomo kar na enkrat spremenili načina svojega življenja, saj še npr. na dopustu, ne moremo preživeti veliko časa drugače, kot smo vajeni živeti sicer.
Ljubezen nam mora vsaj v določeni meri postati način življenja že na zemlji, če želimo, da bi lahko na ta način živeli celo večnost.
Biti pri Bogu, ki ni nič drugega kot ena sama ljubezen, namreč seveda ne pomeni nič drugega, kot ljubiti.

Naj nam Gospod pomaga že pri majhnih vsakodnevnih možnostih za pozornost in darovanje, da bomo svojo srečo ter notranji mir z drobnimi koraki vedno bolj gradili.