V čem je največja lepota krščanstva?
Ne verujemo v neko stvar, ali v pozitivne energije, še manj, da bi bila v ospredju zgolj neka pravila, in tudi ne gre zgolj za neko "nadbitje" z neskončno inteligenco, temveč gre za osebo – za Boga, ki je predvsem ljubeči Oče, ki sinu, ko se nazaj vrne k njemu ne očita, koliko skrbi mu je povzročil, temveč se ga, kot pravi zgodba v evangeliju, usmili, priteče, ga objame in poljubi.
Vse kar je potrebno je le vrniti se – tako kot Pavel, ki pravi v berilu: »Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med njimi pa sem prvi jaz.«
Spoznanje, da sem grešnik je v prenesenem pomenu spoznanje, da si ne morem privoščiti niti rožičev, ki jih jedo svinje in da sem imel pri Očetu veliko večje dostojanstvo in veliko več vsega.
Iz tega spoznanja je logična pot kesanje, ki predstavlja že pot domov.
Pri tem pa nam vedno takoj pride naproti Gospod – kot v zgodbi: »ko je bil še daleč, ga je Oče zagledal«.
Bog je neskončno velik v vsem, v čemer se nam javlja, največji pa je ravno v ljubezni in usmiljenju, ki presega vse naše predstave.
Ko se torej soočamo z vlogo ljubečega Očeta, pa lahko danes v zvezi s tem pomembno sporočilo najdemo tudi v zadnjih besedah evangelija:
»Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba…«
Res je, da smo velikokrat kot izgubljeni sinovi. Greh nas lahko včasih zelo oddalji od Boga, to pa nas lahko postopoma vedno bolj greni.
Ravno zato pa je potrebno dati težo lepim stvarem, posebno vsakič, ko se vrnemo v objem Boga Očeta.
Lahko bi celo rekli, da bi bilo tako vrnitev dobro praznovati.
Če se spomnimo Jezusovih besed, da je v nebesih večje veselje takrat, ko se spreobrnemo, kot nad 99, ki tisti trenutek živijo pravično, potem se lahko tudi sami tega veliko bolj razveselimo.
Morda nam bo k temu spoznanju in veselju v prihodnje lahko najbolj pomagala ravno današnja zgodba o Usmiljenem Očetu in vloga mlajšega sina, v katero se lahko v mislih kar večkrat postavimo.
Edino ta vloga namreč začuti, kaj pomenijo štirje že omenjeni glagoli: Oče se ga je USMILIL, PRITEKEL je k njemu, ga OBJEL in POLJUBIL.
Prepričan sem, da vsi štirje lahko veljajo tudi za vsakega izmed nas.
Tudi nas Bog opazi že od daleč, že preden se sploh spokorimo, se nas že usmili. Tudi priteče nam naproti. Ne čaka, da bi sami do Njega delali dolgo pot nazaj, kot smo jo naredili, ko smo odšli proč od njega, ampak nam pride naproti.
Še posebej pa je pomembno da se zavedamo tega, da nas Bog kot izgubljenega sina tudi objema in poljublja. Pri tem je zelo inovativen. Vsak dan znova nam prinaša različne pozornosti, različne darove. Njegov največji dotik pa se zgodi pri evharistiji, ko se nas želi dotakniti tudi od znotraj.
V tem občutku, da smo ljubljeni (tudi če na svetu od nikogar drugega, smo še vedno ljubljeni od Boga), pa se skriva tudi humus, iz katerega rase naša prava samozavest in notranji mir.
Iščimo torej vedno znova to ljubeče Božje obličje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar