Sem si prav rekel, da moram objavit eno zanimivo dogodivščino iz verouka na Srpenici.
Katehet Milan mi je pravil, kako so sedaj v postnem času v 1. razredu risali risbice in je neka deklica narisala križ, zraven pa sonce, ki se smeje.
Po njegovem vprašanju, zakaj je narisala nasmejano sonce, je sledil odgovor:
"Ja, saj je vedelo, da bo vstal!"
;)
torek, 30. marec 2010
nedelja, 28. marec 2010
Pozdravljen Kralj, krotak in iz srca ponižen
6. postna - cvetna nedelja nedelja
»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Tako je govoril Jezus učencem, ko so si domišljali, kakšne funkcije bodo prevzeli, ko bo Jezus prevzel oblast.
V duhu tega gesla se je zgodil tudi Jezusov vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo danes na cvetno nedeljo. Iz strani ljudi je bil sicer sprejet z vsemi častmi (celo svoje obleke so polagali predenj, kamor je šel) Jezus pa se ni veliko oziral na to, saj je vedel, da bodo čez nekaj dni ti isti ljudje kričali »Križaj ga!«.
Jezus ni prišel z vojsko in na bojnem vozu, temveč na osličku, da bi pokazal, da je bistvo njegovega kraljevanja ponižnost in krotkost.
Krotek kakor jagnje, s katerim se je Jezus poistovetil pri velikonočni daritvi.
V stari zavezi je predpodoba njegove krotkosti Mojzes.
Morda se bo kdo vprašal zakaj ravno Mojzes, saj je bil mogočen prerok, ki je po Božjem posredovanju odprl Rdeče morje in v njem potopil Egipčane, razbil table z zapovedmi in zlato tele in dal tisto zlato Izraelcem, da so ga popili.
V čem je njegova krotkost?
Po raznih preizkušnjah, ko se je končno ves predal Bogu, da On vodi njega in izraelsko ljudstvo se je izkazala. Bil je vedno neizprosen do greha, a usmiljen do grešnika.
Najbolj se je to pokazalo, ko so se Izraelci hoteli obrniti nazaj proti Egiptu in so načrtovali, da bodo Mojzesa ubili. Bog je takrat Mojzesu predlagal, da bi celotno ljudstvo uničil in iz njega napravil novo ljudstvo, tedaj pa se je Mojzes za nehvaležne Izraelce zavzel in v njihovem imenu prosil Boga za odpuščanje.
V tem je postal predpodoba Jezusa.
Jezus je še na križu, ko se je hudobija razvnela do konca, klical: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«
Jezusova krotkost torej razodeva Božjo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, nikakor pa to ni izraz šibkosti.
Jezus še vedno ostaja mogočen vladar, česar mu nihče ne more nikoli vzeti in se nam bo kot tak še posebej razodel ob koncu časov, ko se mu bo, kot pravi »razodetje« pripognilo vsako koleno.
Zato je Jezus tudi pustil ljudi, da mu vzklikajo in ga častijo, čeprav si niso predstavljali, kakšno je v resnici njegovo kraljestvo.
Pustil jih je, čeprav je vedel, kako krhek je človek in kako se lahko v hipu obrne proč od njega ali celo proti njemu v obsodbo.
Tako Jezus pusti tudi nas, da ga častimo, tudi če ve, da bomo nato zopet grešili.
Pusti nam, da ga častimo in mu vzklikamo svet, svet, svet, ker to čaščenje predvsem nam pomaga, da se postavimo v pravi odnos pred Bogom in nas osmišlja kot del stvarstva.
Psalm pravi: Vse stvarstvo vzklika »Gospodu slava, Gospodu slava«. Že to, da smo je dobro in boljše kot če nas ne bi bilo.
Razlogov za hvaležnost Bogu je res ogromno, s tem, da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, pa se nam na te razloge tudi vedno bolj odpira pogled in s hvaležnostjo se najbolje »treniramo« tudi v občutljivosti za darove, ki jih vsakodnevno od Boga prejemamo.
Naj nam torej Gospod pomaga, da bi tudi v neposredni pripravi na velikonočne praznike čim bolj odprli oči za znamenja Božje ljubezni, ki smo jih dnevno deležni in naj nam k temu pomaga tudi bogato doživetje Velikega tedna.
V duhu tega gesla se je zgodil tudi Jezusov vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo danes na cvetno nedeljo. Iz strani ljudi je bil sicer sprejet z vsemi častmi (celo svoje obleke so polagali predenj, kamor je šel) Jezus pa se ni veliko oziral na to, saj je vedel, da bodo čez nekaj dni ti isti ljudje kričali »Križaj ga!«.
Jezus ni prišel z vojsko in na bojnem vozu, temveč na osličku, da bi pokazal, da je bistvo njegovega kraljevanja ponižnost in krotkost.
Krotek kakor jagnje, s katerim se je Jezus poistovetil pri velikonočni daritvi.
V stari zavezi je predpodoba njegove krotkosti Mojzes.
Morda bo kdo vprašal zakaj ravno Mojzes, saj je bil mogočen prerok, ki je po Božjem posredovanju odprl Rdeče morje in v njem potopil Egipčane, razbil table z zapovedmi in zlato tele in dal tisto zlato Izraelcem, da so ga popili.
Po raznih preizkušnjah, ko se je končno ves predal Bogu, da On vodi njega in izraelsko ljudstvo se je naužil tudi Božje krotkosti. Bil je neizprosen do greha, a usmiljen do grešnika.
Najbolj se je to pokazalo, ko so se Izraelci hoteli obrniti nazaj proti Egiptu in so načrtovali, da bodo Mojzesa ubili. Bog je takrat Mojzesu predlagal, da bi celotno ljudstvo uničil in iz njega napravil novo ljudstvo, tedaj pa se je Mojzes za nehvaležne Izraelce zavzel in v njihovem imenu prosil Boga za odpuščanje.
V tem je postal predpodoba Jezusa.
Jezus je še na križu, ko se je hudobija razvnela do konca, klical: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«
Jezusova krotkost torej razodeva Božjo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, nikakor pa to ni izraz šibkosti.
Jezus še vedno ostaja mogočen vladar, česar mu nihče ni mogel in ne more nikoli vzeti in se nam bo kot tak še posebej razodel ob koncu časov, ko se mu bo, kot pravi »razodetje« pripognilo vsako koleno.
Zato je Jezus tudi pustil ljudi, da mu vzklikajo in ga častijo, čeprav si niso predstavljali, kakšno je v resnici njegovo kraljestvo.
Pustil jih je, čeprav je vedel, kako krhek je človek in kako se lahko v hipu obrne proč od njega ali celo proti njemu v obsodbo.
Tako Jezus pusti tudi nas, da ga častimo, tudi če ve, da bomo nato zopet grešili.
Pusti nam, da ga častimo in mu vzklikamo svet, svet, svet, ker to čaščenje predvsem nam pomaga, da se postavimo v pravi odnos pred Bogom in nas osmišlja kot del stvarstva.
Psalm pravi: Vse stvarstvo vzklika »Gospodu slava, Gospodu slava«. Že to, da smo je dobro in boljše kot če nas ne bi bilo.
Razlogov za hvaležnost Bogu je res ogromno, s tem, da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, pa se nam na te razloge tudi vedno bolj odpira pogled in s hvaležnostjo se najbolje »treniramo« tudi v občutljivosti za darove, ki jih vsakodnevno od Boga prejemamo.
Naj nam torej Gospod pomaga, da bi tudi v neposredni pripravi na velikonočne praznike čim bolj odprli oči za znamenja Božje ljubezni, ki smo jih dnevno deležni in naj nam k temu pomaga tudi bogato doživetje Velikega tedna.
četrtek, 25. marec 2010
Bog je postal "fetus"
PRIDIGA (25.3.2010) – Gospodovo oznanjenje
Kaj se je dejansko na ta dan zgodilo je težko dojeti.
Tako težko, da še mi danes, ko se tega dogodka spominjamo včasih raje kot praznik Gospodovega oznanjenja Mariji imenujemo ta dan kar materinski dan.
Vse lepo in prav. Marija v dogodku, ki se ga danes spominjamo odigra zares pomembno vlogo in v tem smislu je res sprejela najpomembnejše in najtežje materinstvo vseh časov ter hkrati pokazala na pomembnost vsakega materinstva.
Poglejmo pa vseeno raje danes bolj iz vidika Božje dejavnosti.
To je bil trenutek, ko je Bog tako rekoč poljubil Zemljo. Kot s poljubom oseba izrazi svojo odvisnost in ranljivost pred drugo osebo, tako je Bog prvič postal ranljiv in se je prepustil na milost in nemilost človeku s tem, da se je učlovečil.
V dogodku učlovečenja se skriva bistvo Boga.
Najprej v tem, da je Bog ena sama ljubezen – postal je človek, da bi prevzel nase vse naše krivde in zablode. Boga ni nihče silil, da mora kaj takega narediti. Ni mu bilo niti treba, da nas ustvari, tudi celotnega stvarstva ne potrebuje zase. Ničesar ne dela iz koristoljubja.
Besede nadangela Gabriela nam zelo dobro opišejo, kako je dejanje Božje ljubezni vedno dejanje Svete Trojice. Kar naredi Bog, vedno naredijo Oče, Sin in Sveti Duh.
Ko je Marija s svojim »zgodi se« odprla vrata Bogu, je Sveti Duh prišel nad njo, s tem pa jo je obsenčila moč Najvišjega, torej Boga Očeta in v njej je vzklilo človeško življenje Božjega Sina.
Bog ni osamljena oseba nekje na koncu sveta. Bog je en sam odnos med tremi božjimi osebami. Ta odnos med tremi je tako pristen in tako močan, da ga imenujemo kar Bog. Lahko bi rekli, da bi mu bila čisto dovolj njegova lastna družba.
Toda že mi sami ljudje vemo, da če smo veseli in srečni, teh trenutkov in občutkov ne moremo držati zase, temveč jih dajemo naprej.
Tako je tudi Bog iz ljubezni, ki v njem kar kipi, kakor mleko, ko ga zavremo in gre čez lonec začel ustvarjati in še vedno ustvarja živo in neživo, vidno in nevidno naravo.
Iz tega vidika - ker vse iz njegove ljubezni izhaja in se k njemu tudi vrača, je želel priti tudi k človeku, ki se je od njega oddaljil in ga pritegniti k sebi – iz začaranega kroga zaverovanosti vase v krog Božje ljubezni.
Ni hotel priti zgolj zraven človeka. Hotel je priti v človeka, da bi bil lahko tudi človek ne le zunanji opazovalec Božje ljubezni, temveč tudi člen znotraj Svete Trojice – v Bogu.
Za boljšo predstavo prim.: Kot da bi Sveta Trojica v svojem veselju ene Božje osebe nad drugo plesala kolo, v katerega bi vabila tudi nas.
Vabilo na ta »ples« nam je osebno prinesel Jezus – 2. Božja oseba na današnji dan (na oznanjenje) in nas je prepričeval skozi celotno svoje življenje (in nas še danes prepričuje in motivira po svoji besedi v Svetem pismu). Ples pa se je z nami, če smo Jezusa prijeli za roko in nas je popeljal v ta krog, začel z veliko nočjo in se ponavlja pri vsaki sveti maši. Če pa se oddaljimo od tega kroga, se lahko vedno nazaj primemo »za roke« s Sveto Trojico pri vsaki Sveti spovedi.
Ta primerjava je sicer šibka in nam vsekakor ne pove vsega. V resnici je Božja ljubezen veliko bolj požrtvovalna, močnejša in na sploh v vseh pogledih neskončna.
Lahko pa nam vseeno pomaga, da dojamemo delček tega, zakaj je današnji praznik v resnici zelo velik in zakaj je krščanstvo v svojem bistvu en sam razlog za veselje.
Tudi največja čudesa sveta, tudi Triglav in Mont everest nista vredna pred Bogom niti toliko, kot je vreden en človek.
Za nobeno drugo stvar na svetu se ni Bog tako izpostavil in ji izkazal take pozornosti, da je postal zanjo tako ranljiv, kot je to pokazal človeku – najprej ob začetku, ko je postal človek – ko je bil v bistvu človeški zarodek – fetus, kot danes pravijo »strokovnjaki«, kot tudi na koncu ob trpljenju in križanju.
Ni čudno, da so se nekateri angeli, kot pravi teologija iz ljubosumja do človeka Bogu uprli in postali hudiči.
Čudovita je naša vera!
Veselje, h kateremu smo povabljeni ni v tem, da bi mi nekaj Bogu dali in bi se potem Bog na nas obrnil in nas blagoslovil, ampak v tem,
da je Bog tisti, ki nas ljubi in je vedno prvi, ne glede na našo pripravljenost. Mi pa ga lahko ljubimo nazaj.
Kaj se je dejansko na ta dan zgodilo je težko dojeti.
Tako težko, da še mi danes, ko se tega dogodka spominjamo včasih raje kot praznik Gospodovega oznanjenja Mariji imenujemo ta dan kar materinski dan.
Vse lepo in prav. Marija v dogodku, ki se ga danes spominjamo odigra zares pomembno vlogo in v tem smislu je res sprejela najpomembnejše in najtežje materinstvo vseh časov ter hkrati pokazala na pomembnost vsakega materinstva.
Poglejmo pa vseeno raje danes bolj iz vidika Božje dejavnosti.
To je bil trenutek, ko je Bog tako rekoč poljubil Zemljo. Kot s poljubom oseba izrazi svojo odvisnost in ranljivost pred drugo osebo, tako je Bog prvič postal ranljiv in se je prepustil na milost in nemilost človeku s tem, da se je učlovečil.
V dogodku učlovečenja se skriva bistvo Boga.
Najprej v tem, da je Bog ena sama ljubezen – postal je človek, da bi prevzel nase vse naše krivde in zablode. Boga ni nihče silil, da mora kaj takega narediti. Ni mu bilo niti treba, da nas ustvari, tudi celotnega stvarstva ne potrebuje zase. Ničesar ne dela iz koristoljubja.
Besede nadangela Gabriela nam zelo dobro opišejo, kako je dejanje Božje ljubezni vedno dejanje Svete Trojice. Kar naredi Bog, vedno naredijo Oče, Sin in Sveti Duh.
Ko je Marija s svojim »zgodi se« odprla vrata Bogu, je Sveti Duh prišel nad njo, s tem pa jo je obsenčila moč Najvišjega, torej Boga Očeta in v njej je vzklilo človeško življenje Božjega Sina.
Bog ni osamljena oseba nekje na koncu sveta. Bog je en sam odnos med tremi božjimi osebami. Ta odnos med tremi je tako pristen in tako močan, da ga imenujemo kar Bog. Lahko bi rekli, da bi mu bila čisto dovolj njegova lastna družba.
Toda že mi sami ljudje vemo, da če smo veseli in srečni, teh trenutkov in občutkov ne moremo držati zase, temveč jih dajemo naprej.
Tako je tudi Bog iz ljubezni, ki v njem kar kipi, kakor mleko, ko ga zavremo in gre čez lonec začel ustvarjati in še vedno ustvarja živo in neživo, vidno in nevidno naravo.
Iz tega vidika - ker vse iz njegove ljubezni izhaja in se k njemu tudi vrača, je želel priti tudi k človeku, ki se je od njega oddaljil in ga pritegniti k sebi – iz začaranega kroga zaverovanosti vase v krog Božje ljubezni.
Ni hotel priti zgolj zraven človeka. Hotel je priti v človeka, da bi bil lahko tudi človek ne le zunanji opazovalec Božje ljubezni, temveč tudi člen znotraj Svete Trojice – v Bogu.
Za boljšo predstavo prim.: Kot da bi Sveta Trojica v svojem veselju ene Božje osebe nad drugo plesala kolo, v katerega bi vabila tudi nas.
Vabilo na ta »ples« nam je osebno prinesel Jezus – 2. Božja oseba na današnji dan (na oznanjenje) in nas je prepričeval skozi celotno svoje življenje (in nas še danes prepričuje in motivira po svoji besedi v Svetem pismu). Ples pa se je z nami, če smo Jezusa prijeli za roko in nas je popeljal v ta krog, začel z veliko nočjo in se ponavlja pri vsaki sveti maši. Če pa se oddaljimo od tega kroga, se lahko vedno nazaj primemo »za roke« s Sveto Trojico pri vsaki Sveti spovedi.
Ta primerjava je sicer šibka in nam vsekakor ne pove vsega. V resnici je Božja ljubezen veliko bolj požrtvovalna, močnejša in na sploh v vseh pogledih neskončna.
Lahko pa nam vseeno pomaga, da dojamemo delček tega, zakaj je današnji praznik v resnici zelo velik in zakaj je krščanstvo v svojem bistvu en sam razlog za veselje.
Tudi največja čudesa sveta, tudi Triglav in Mont everest nista vredna pred Bogom niti toliko, kot je vreden en človek.
Za nobeno drugo stvar na svetu se ni Bog tako izpostavil in ji izkazal take pozornosti, da je postal zanjo tako ranljiv, kot je to pokazal človeku – najprej ob začetku, ko je postal človek – ko je bil v bistvu človeški zarodek – fetus, kot danes pravijo »strokovnjaki«, kot tudi na koncu ob trpljenju in križanju.
Ni čudno, da so se nekateri angeli, kot pravi teologija iz ljubosumja do človeka Bogu uprli in postali hudiči.
Čudovita je naša vera!
Veselje, h kateremu smo povabljeni ni v tem, da bi mi nekaj Bogu dali in bi se potem Bog na nas obrnil in nas blagoslovil, ampak v tem,
da je Bog tisti, ki nas ljubi in je vedno prvi, ne glede na našo pripravljenost. Mi pa ga lahko ljubimo nazaj.
nedelja, 21. marec 2010
Vrzi kamen ali pa priznaj!
5. postna - tiha nedelja
Bolj kot to, da je Jezus prebrisane farizeje in pismouke zopet dobil na tankem ledu, je pri današnjem evangeliju važno nekaj drugega, se mi zdi.
Verjetno se je učencem, ki so bili z Jezusom zdelo imenitno, na kakšen način je zopet odpravil tiste, ki so ga hoteli zvabiti v past in morda se zdi imenitno tudi nam, s tem gotovo ni nič narobe, toda težje se je tokrat prepoznati v vlogi farizeja ali pismouka, pa čeprav smo velikokrat tudi mi ravno tam.
Kolikokrat se nam zgodi, da vemo o drugih veliko povedati in to predvsem slabe lastnosti, svojih napak pa ne znamo videti?
Točno vemo, kakšen bi nekdo moral biti in kaj mu še manjka. Morda bi mu celo radi postavili ogledalo, češ »poglej se kakšen si, popravi se vendar«.
Ali ne čutimo tak ton tudi pri Jezusovih nasprotnikih, ki so obsojali prešuštnico?
Kar pa v tem odlomku najbolj preseneča, je Jezusov odgovor.
To je odgovor, v katerem ni zaznati obsojanja, niti prešuštnice in niti pismoukov ter farizejev.
V tem Jezus presega naše vedenje. On ljubi svoje sovražnike in hoče vsakega posebej rešiti.
In če se sedaj v mislih postavimo v gnečo tistih, ki so morda držali že kamenje v rokah, začutimo da, gre ta odgovor »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«, do vsakega izmed nas.
Vsakega izmed nas Jezus vabi, da stopi iz gneče, da stopi iz vrste, iz povprečja in se sooči z njim, ki je krotak in ponižen.
Kot da bi nam hotel Jezus reči: »Glej me v obraz in poskusi še enkrat reči jaz sem dober, tisti tam pa je storil to in to.«
Bodi mrzel ali vroč nam pravi Jezus. Mlačnega ne mara.
Vsakemu od nas pravi: »Upaj si! … Stopi iz vrste in se sooči z menoj«
Potem vrzi kamen, ali pa se pokesaj in priznaj svojo krivdo.«
»Pravdajmo se. Če so vaši grehi rdeči, kot škrlat bodo beli kakor sneg«, pravi Bog po preroku v Stari zavezi.
Samo umakniti se ne smemo, kot so storili Jezusovi nasprotniki. Ne smemo zbežati in se ustrašiti Jezusove prisotnosti. Čeprav nas morda naši grehi skelijo in nas Božja popolnost vznemirja, ko se približa našim problemom in našim pomanjkljivostim.
Prejšnji teden smo slišali o izgubljenem sinu, ki je zapravil vse premoženje, danes pa o ženi, ki so jo obsodili prešuštvovanja. Oba sta bila tako rekoč razgaljena pred Bogom. Zato nista imela česa izgubiti in dobila sta, kar sta iskala – Božje usmiljenje.
Vprašanje, ki nam ga ti zgodbi sedaj, v višku postnega časa, sami po sebi ponujata je: ali smo pripravljeni sprejeti Božjo ljubezen in se zanesti na njegovo usmiljenje, ali pa za to morda še ni pravi čas?
Bolj kot to, da je Jezus prebrisane farizeje in pismouke zopet dobil na tankem ledu, je pri današnjem evangeliju važno nekaj drugega, se mi zdi.
Verjetno se je učencem, ki so bili z Jezusom zdelo imenitno, na kakšen način je zopet odpravil tiste, ki so ga hoteli zvabiti v past in morda se zdi imenitno tudi nam, s tem gotovo ni nič narobe, toda težje se je tokrat prepoznati v vlogi farizeja ali pismouka, pa čeprav smo velikokrat tudi mi ravno tam.
Kolikokrat se nam zgodi, da vemo o drugih veliko povedati in to predvsem slabe lastnosti, svojih napak pa ne znamo videti?
Točno vemo, kakšen bi nekdo moral biti in kaj mu še manjka. Morda bi mu celo radi postavili ogledalo, češ »poglej se kakšen si, popravi se vendar«.
Ali ne čutimo tak ton tudi pri Jezusovih nasprotnikih, ki so obsojali prešuštnico?
Kar pa v tem odlomku najbolj preseneča, je Jezusov odgovor.
To je odgovor, v katerem ni zaznati obsojanja, niti prešuštnice in niti pismoukov ter farizejev.
V tem Jezus presega naše vedenje. On ljubi svoje sovražnike in hoče vsakega posebej rešiti.
In če se sedaj v mislih postavimo v gnečo tistih, ki so morda držali že kamenje v rokah, začutimo da, gre ta odgovor »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«, do vsakega izmed nas.
Vsakega izmed nas Jezus vabi, da stopi iz gneče, da stopi iz vrste, iz povprečja in se sooči z njim, ki je krotak in ponižen.
Kot da bi nam hotel Jezus reči: »Glej me v obraz in poskusi še enkrat reči jaz sem dober, tisti tam pa je storil to in to.«
Bodi mrzel ali vroč nam pravi Jezus. Mlačnega ne mara.
Vsakemu od nas pravi: »Upaj si! … Stopi iz vrste in se sooči z menoj«
Potem vrzi kamen, ali pa se pokesaj in priznaj svojo krivdo.«
»Pravdajmo se. Če so vaši grehi rdeči, kot škrlat bodo beli kakor sneg«, pravi Bog po preroku v Stari zavezi.
Samo umakniti se ne smemo, kot so storili Jezusovi nasprotniki. Ne smemo zbežati in se ustrašiti Jezusove prisotnosti. Čeprav nas morda naši grehi skelijo in nas Božja popolnost vznemirja, ko se približa našim problemom in našim pomanjkljivostim.
Prejšnji teden smo slišali o izgubljenem sinu, ki je zapravil vse premoženje, danes pa o ženi, ki so jo obsodili prešuštvovanja. Oba sta bila tako rekoč razgaljena pred Bogom. Zato nista imela česa izgubiti in dobila sta, kar sta iskala – Božje usmiljenje.
Vprašanje, ki nam ga ti zgodbi sedaj, v višku postnega časa, sami po sebi ponujata je: ali smo pripravljeni sprejeti Božjo ljubezen in se zanesti na njegovo usmiljenje, ali pa za to morda še ni pravi čas?
nedelja, 14. marec 2010
V varnem objemu
4. postna nedelja
Katera vloga je sploh glavna v tej zgodbi?
Res je, da je, da se vse dogaja okoli izgubljenega sina, toda zdi se mi, da bi lahko glavna vloga v zgodbi vseeno pripadla nekomu drugemu.
Brez usmiljenega očeta, bi bila ta zgodba bolj tragedija, kot kaj drugega.
Prilika bi se lahko imenovala kar »prilika o usmiljenem očetu«.
Gotovo je v tem glavno sporočilo današnjega evangelija.
Res pa je, da se ta očetova dobrota najbolje pokaže ravno v odnosu do njunih sinov. Ta dva pa tudi nam lahko dasta veliko snovi za premišljevanje.
Morda se včasih bolj vidimo v vlogi starejšega sina. Tudi to je mogoče.
Toda to vsekakor ni vloga, pri kateri bi lahko upravičeno vztrajali, češ da smo dobri, zvesti in pošteni in da si zato bolj zaslužimo nebesa kot kdo drugi.
Včasih od koga slišim očitek: »Kako je lahko nekdo celo življenje živel po svoje, mimo Cerkve in se je na koncu življenja spreobrnil ter prav tako prejel vse zakramente?«
Ali ni v tej misli zaznati kanček ljubosumja?
S tem smo "dregnili" v jezo, ki jo je pokazal starejši sin ob koncu zgodbe?
V čem je njegova glavna slabost?
Morda je najprej v tem, da je vse, kar je delal, delal brez ljubezni do očeta.
Ali pa si je morda po tihem tudi sam želel uživaštva, ki ga je izkusil mlajši sin in bil zato ljubosumen, ker ga je Oče sprejel nazaj.
Taka zvestoba očetu je bolj jalova in je lahko celo sad hinavščine.
Vprašanje je, kateri sin je ob koncu zgodbe dejansko izgubljen?
Starejši sin je s svojim zadržanjem morda šele na poti, da odide od doma in zapravi svoje premoženje. Po logiki bi moral biti bolj preudaren in moder kakor mlajši, ne pa da je mlajšemu šele na sledi.
Sploh pa tudi sicer ne vem, zakaj bi se sploh poistovetili s starejšim sinom. Ali nismo vsi najprej mlajši sinovi? Ob tem, ko vedno znova, padamo in s tem zapravljamo Očetovo premoženje in nam je vseeno vedno znova odpuščeno, ali nam argument starejšega sina »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza«, sploh pripada?
Ta argument lahko pripada le eni osebi - le Jezus bi bil lahko v vlogi starejšega sina.
On pa ne le, da ne obsoja izgubljenega brata. Ko je treba iti mlajšega sina iskat in ga rešit, se Očetu celo ponudi, da gre sam ponj in da celo življenje zanj – vse zaradi ljubezni do Očeta.
Tako pravi tudi Pavel v berilu, ki smo ga prebrali danes:
»Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov.«
Zato je tudi idealna podoba Cerkve in s tem vseh nas kristjanov vedno podoba mlajšega sina, ki se vrne v Očetov objem. Da bi se tega bolje zavedli in da bi se z vso odločnostjo v Božji objem zopet vrnili, nas spodbuja tudi celoten postni čas.
Cerkev torej (in z njo mi vsi) nikakor ne sme postati skupnost »starejših sinov«, ki bi sebe imeli za idealne, ali vsaj boljše ljudi, temveč mora biti skupnost, ki priznava, da potrebuje Božjo pomoč – skupnost, ki vedno znova išče svojega nebeškega Očeta in njegov objem.
Dokler bomo v svojem srcu uspeli iskreno izpovedati: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin/ tvoja hči.‹ -
do takrat, sem prepričan, se nam ni potrebno ničesar bati.
Bog nas namreč vedno čaka, da se vrnemo k Njemu in nam je vedno pripravljen vse odpustiti.
Katera vloga je sploh glavna v tej zgodbi?
Res je, da je, da se vse dogaja okoli izgubljenega sina, toda zdi se mi, da bi lahko glavna vloga v zgodbi vseeno pripadla nekomu drugemu.
Brez usmiljenega očeta, bi bila ta zgodba bolj tragedija, kot kaj drugega.
Prilika bi se lahko imenovala kar »prilika o usmiljenem očetu«.
Gotovo je v tem glavno sporočilo današnjega evangelija.
Res pa je, da se ta očetova dobrota najbolje pokaže ravno v odnosu do njunih sinov. Ta dva pa tudi nam lahko dasta veliko snovi za premišljevanje.
Morda se včasih bolj vidimo v vlogi starejšega sina. Tudi to je mogoče.
Toda to vsekakor ni vloga, pri kateri bi lahko upravičeno vztrajali, češ da smo dobri, zvesti in pošteni in da si zato bolj zaslužimo nebesa kot kdo drugi.
Včasih od koga slišim očitek: »Kako je lahko nekdo celo življenje živel po svoje, mimo Cerkve in se je na koncu življenja spreobrnil ter prav tako prejel vse zakramente?«
Ali ni v tej misli zaznati kanček ljubosumja?
S tem smo "dregnili" v jezo, ki jo je pokazal starejši sin ob koncu zgodbe?
V čem je njegova glavna slabost?
Morda je najprej v tem, da je vse, kar je delal, delal brez ljubezni do očeta.
Ali pa si je morda po tihem tudi sam želel uživaštva, ki ga je izkusil mlajši sin in bil zato ljubosumen, ker ga je Oče sprejel nazaj.
Taka zvestoba očetu je bolj jalova in je lahko celo sad hinavščine.
Vprašanje je, kateri sin je ob koncu zgodbe dejansko izgubljen?
Starejši sin je s svojim zadržanjem morda šele na poti, da odide od doma in zapravi svoje premoženje. Po logiki bi moral biti bolj preudaren in moder kakor mlajši, ne pa da je mlajšemu šele na sledi.
Sploh pa tudi sicer ne vem, zakaj bi se sploh poistovetili s starejšim sinom. Ali nismo vsi najprej mlajši sinovi? Ob tem, ko vedno znova, padamo in s tem zapravljamo Očetovo premoženje in nam je vseeno vedno znova odpuščeno, ali nam argument starejšega sina »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza«, sploh pripada?
Ta argument lahko pripada le eni osebi - le Jezus bi bil lahko v vlogi starejšega sina.
On pa ne le, da ne obsoja izgubljenega brata. Ko je treba iti mlajšega sina iskat in ga rešit, se Očetu celo ponudi, da gre sam ponj in da celo življenje zanj – vse zaradi ljubezni do Očeta.
Tako pravi tudi Pavel v berilu, ki smo ga prebrali danes:
»Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov.«
Zato je tudi idealna podoba Cerkve in s tem vseh nas kristjanov vedno podoba mlajšega sina, ki se vrne v Očetov objem. Da bi se tega bolje zavedli in da bi se z vso odločnostjo v Božji objem zopet vrnili, nas spodbuja tudi celoten postni čas.
Cerkev torej (in z njo mi vsi) nikakor ne sme postati skupnost »starejših sinov«, ki bi sebe imeli za idealne, ali vsaj boljše ljudi, temveč mora biti skupnost, ki priznava, da potrebuje Božjo pomoč – skupnost, ki vedno znova išče svojega nebeškega Očeta in njegov objem.
Dokler bomo v svojem srcu uspeli iskreno izpovedati: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin/ tvoja hči.‹ -
do takrat, sem prepričan, se nam ni potrebno ničesar bati.
Bog nas namreč vedno čaka, da se vrnemo k Njemu in nam je vedno pripravljen vse odpustiti.
nedelja, 7. marec 2010
Božja "rafinerija"
3. postna nedelja
Čeprav smo šele vstopili v mesec marec in nam zima še vedno lahko pokaže zobe, pa že opažamo prve znake pomladi. Sonce že sije topleje in zvončki so se že pokazali.
Življenje, ki ga pomlad s seboj prinaša nas nagovarja in razveseljuje, hkrati pa tudi sili k temu, da drevesa, od katerih pričakujemo sadov pravočasno obrežemo in še prej morda tudi pognojimo, sicer namesto cvetov požene le listje.
Podobno prispodobo uporabi tudi Jezus v evangeliju. Z njo nas želi opozoriti, da smo tudi mi, ki od njega prejemamo življenje in druge darove dolžni obroditi temu primerne sadove.
Kot smokva brez sadov smo, ko nas obremenjujejo grehi.
Največkrat drevo ne obrodi, če ima česa premalo ali preveč. Premalo hrane, vode, zraka in sonca ali preveč odvečnih vej, ki »odžirajo« hrano sadovom, ki se ne morejo razviti.
Tako je z grehom – ko se človek z grehom loči od Boga, se loči od duhovne hrane, vode, zraka in sonca, hkrati pa si nakoplje odvečno težo, ki ga hromi in mu onemogoča razvoj njegovih duhovnih globin in človeških vrlin.
Odrezati in sežgati greh v zakramentu sprave oz. spovedi in sprejeti Božjo ljubezen pa je začetek poti, ki doživi pozneje svoj vrhunec na tej zemlji v obhajanju evharistije, nekoč pa v večnem življenju. Če greha ne odstranimo, naša rodovitnost ne more biti velika in težko kasneje pri daritvi svete maše karkoli konkretnega darujemo. Zato je očiščenje grehov, predvsem smrtnih, ki nas popolnoma ločijo od Boga, pogoj, da lahko evharistijo obhajamo v polnosti – tudi s prejemom sv. obhajila.
Pomemben simbol, ki se pojavlja v današnji Božji besedi pa je poleg drevesa tudi ogenj.
To je lahko simbol za Boga - ne le zato, ker se pojavlja pri Mojzesu, v prvem berilu, temveč tudi zato, ker lahko z njim primerjamo tudi Božjo
uničujočo oz. očiščujočo vlogo v razmerju do grehov.
Pomembno pa je izpostaviti tudi lastnost ognja, da greje. Tako kot ogenj greje nas lahko ogreje tudi Božja bližina.
Pri sveti maši bi lahko Besedno bogoslužje primerjali z ogrevanjem za Jezusov prihod pod evharistično podobo.
Podobno sta učenca, ki sta potovala v Emavs spoznala, da sta njuni srci goreli v njima, ko sta poslušala Jezusa, ki jima je razlagal Sveto pismo.
Jeremija pa celo pravi, da čuti prisotnost Boga kot ogenj v kosteh, ki mu ne pusti, ko ga je enkrat vžgal, da bi nanj pozabil.
Naš Bog, ki ni le Bog slepih naravnih sil, temveč predvsem Bog osebnih odnosov (kot tak se je tudi predstavil Mojzesu v gorečem grmu), pa ni le neizprosen kot ogenj v svojih zahtevah proti grehu in proti vsemu, kar nas bremeni.
Najprej je to Bog, ki na vrata naših src trka - kot pravi Jezus v enem od evangelijev »Stojim pred vrati in trkam«.
Bog ne vstopi, če mu pustimo vrata svojega življenja zgolj odklenjena. Zelo spoštuje našo svobodo – zato mu je treba tudi odpreti in ga v življenje povabiti. Šele potem lahko v njem tudi učinkovito deluje in nas s svojo bližino ogreje.
Povabímo ga s sveto mašo, z vsakodnevno molitvijo in s premagovanjem samega sebe v tem postnem času, da nas bo Božji Duh ogrel in prežaril in da bo praznovanje Kristusovega vstajenja zares tudi naše praznovanje.
Čeprav smo šele vstopili v mesec marec in nam zima še vedno lahko pokaže zobe, pa že opažamo prve znake pomladi. Sonce že sije topleje in zvončki so se že pokazali.
Življenje, ki ga pomlad s seboj prinaša nas nagovarja in razveseljuje, hkrati pa tudi sili k temu, da drevesa, od katerih pričakujemo sadov pravočasno obrežemo in še prej morda tudi pognojimo, sicer namesto cvetov požene le listje.
Podobno prispodobo uporabi tudi Jezus v evangeliju. Z njo nas želi opozoriti, da smo tudi mi, ki od njega prejemamo življenje in druge darove dolžni obroditi temu primerne sadove.
Kot smokva brez sadov smo, ko nas obremenjujejo grehi.
Največkrat drevo ne obrodi, če ima česa premalo ali preveč. Premalo hrane, vode, zraka in sonca ali preveč odvečnih vej, ki »odžirajo« hrano sadovom, ki se ne morejo razviti.
Tako je z grehom – ko se človek z grehom loči od Boga, se loči od duhovne hrane, vode, zraka in sonca, hkrati pa si nakoplje odvečno težo, ki ga hromi in mu onemogoča razvoj njegovih duhovnih globin in človeških vrlin.
Odrezati in sežgati greh v zakramentu sprave oz. spovedi in sprejeti Božjo ljubezen pa je začetek poti, ki doživi pozneje svoj vrhunec na tej zemlji v obhajanju evharistije, nekoč pa v večnem življenju. Če greha ne odstranimo, naša rodovitnost ne more biti velika in težko kasneje pri daritvi svete maše karkoli konkretnega darujemo. Zato je očiščenje grehov, predvsem smrtnih, ki nas popolnoma ločijo od Boga, pogoj, da lahko evharistijo obhajamo v polnosti – tudi s prejemom sv. obhajila.
Pomemben simbol, ki se pojavlja v današnji Božji besedi pa je poleg drevesa tudi ogenj.
To je lahko simbol za Boga - ne le zato, ker se pojavlja pri Mojzesu, v prvem berilu, temveč tudi zato, ker lahko z njim primerjamo tudi Božjo
uničujočo oz. očiščujočo vlogo v razmerju do grehov.
Pomembno pa je izpostaviti tudi lastnost ognja, da greje. Tako kot ogenj greje nas lahko ogreje tudi Božja bližina.
Pri sveti maši bi lahko Besedno bogoslužje primerjali z ogrevanjem za Jezusov prihod pod evharistično podobo.
Podobno sta učenca, ki sta potovala v Emavs spoznala, da sta njuni srci goreli v njima, ko sta poslušala Jezusa, ki jima je razlagal Sveto pismo.
Jeremija pa celo pravi, da čuti prisotnost Boga kot ogenj v kosteh, ki mu ne pusti, ko ga je enkrat vžgal, da bi nanj pozabil.
Naš Bog, ki ni le Bog slepih naravnih sil, temveč predvsem Bog osebnih odnosov (kot tak se je tudi predstavil Mojzesu v gorečem grmu), pa ni le neizprosen kot ogenj v svojih zahtevah proti grehu in proti vsemu, kar nas bremeni.
Najprej je to Bog, ki na vrata naših src trka - kot pravi Jezus v enem od evangelijev »Stojim pred vrati in trkam«.
Bog ne vstopi, če mu pustimo vrata svojega življenja zgolj odklenjena. Zelo spoštuje našo svobodo – zato mu je treba tudi odpreti in ga v življenje povabiti. Šele potem lahko v njem tudi učinkovito deluje in nas s svojo bližino ogreje.
Povabímo ga s sveto mašo, z vsakodnevno molitvijo in s premagovanjem samega sebe v tem postnem času, da nas bo Božji Duh ogrel in prežaril in da bo praznovanje Kristusovega vstajenja zares tudi naše praznovanje.
Naročite se na:
Objave (Atom)