Postni čas, ki ga začenjamo je čas milosti.
Žalost, ki jo opisuje berilo izhaja iz obžalovanja grehov in gre za spoznanje, ki vodi v spreobrnjenje. Skušnjava tistega, ki se posti je, da bi se smilil sam sebi, ker si ne privošči vsega, kar mu življenje ponuja. Toda post ni namenjen temu.
Jezus pravi, da moramo celo zakriti videz, ki bi drugim pokazal, da se postimo.
Glede posta nam Sveto pismo v Stari zavezi predstavlja lep primer 4 mladeničev, ki so se postili v babilonski sužnosti, kljub prepovedi kralja. Če bi se s svojim slabim videzom izdali, bi bilo po njih. Toda ti mladeniči zaradi posta niso izgledali nič slabše kot drugi ljudje, temveč so bili videti celo bolj zdravi in veseli.
Post ni namenjen raznim shujševalnim kuram in podobnim stvarem. Tudi ni namenjen trpinčenju samega sebe. Zgodba o 4 mladeničih nam pravi, da se s postom bolje odpiramo Bogu.
Post nam pomaga, da z zdržnostjo in obvladovanjem krepimo svojo voljo, ta pa nam pomaga k trdnejšim odločitvam, ki ne pustijo bežnim čustvom in trenutnim ugodjem, da bi nas odpeljali v neželeno smer. Odločitve delajo človeka, mu krepijo dostojanstvo, s tem pa mu tudi vlivajo veselje.
In ker človek svoj pravi obraz najde ravno v Bogu, so seveda vsakodnevne odločitve zanj ravno najtežje. Zato nas post, odpira tudi za Boga.
Velja pa seveda tudi obratno. Vedno lahko prosimo Boga, da nam on pomaga pri postu in da nam krepi voljo. Saj dejansko sami težko napredujemo.
Lepo je imeti Boga ob sebi, saj le tako dobri sklepi dejansko postanejo resničnost in ne doživimo le še enega razočaranja nad samim seboj.
Post pa je hkrati tudi priprava. Sam po sebi nima smisla, če mu ne sledi praznovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar