Postal je človek v vsem, razen v grehu.
Torej tudi v skušnjavi.
Mar ni bistveno za človekovo življenje na zemlji ravno to, da se nahaja v neprestani preizkušnji, v nenehnem boju s skušnjavami?
Saj ravno odločitve delajo človeka. V tem se izrazi vsa lepota ali pa na drugi strani vsa tragičnost svobodne volje.
Možnost svobodnega odločanja je korenina človeške zgodovine. Je naša človeška veličina in je naše tveganje. Starši dajo po navadi možnost izbire otroku takrat, ko mu zaupajo, da jo bo sposoben odgovorno izpeljati, saj vedo, da bo tako tudi bolj motiviran, da nekaj izpelje, kot če mu zgolj dajo nalogo.
Podobno Bog daje naloge tudi nam in nas s tem oblikuje -
čeprav bi morda večkrat raje ubežali kakšnim odločitvam, posebej če gre za odločitev, kjer moramo za seboj pustiti določene stvari, neko udobje, gotovost in se prepustiti novemu izzivu.
Toda le tako gremo lahko naprej, kar pa je pomembno tudi za našo zavest o samem sebi. Če ne naredimo odločitve takrat, ko čutimo, da jo moramo, ne ostanemo le na istem mestu, kot smo bili prej, pač pa začnemo nazadovati, ker naša samozavest, naše veselje do samega sebe (če hočemo), potrebuje uspehe, da se z njimi hrani.
Boj s preizkušnjami in skušnjavami je potreben.
Največja skušnjava je vedno v tem, da bi se nehali boriti. Za skušnjavo se ni potrebno posebej odločiti.To je nakazala tudi tretja po vrsti v današnjem evangeliju, ki jo je hudič predložil Jezusu.
»Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«
Kot, da bi hotel reči: »A ni brez veze, da se bova celo življenje borila? Ti samo poklekni pred mano in mi pokaži, kdo je glavni, pa ti bom dal za vedno mir.«
Toda Jezus je vedel, da je dejanski mir ne takrat, ko ti nihče ne teži, temveč takrat, ko si povezan z Bogom. Takrat ti lahko cel svet skače po glavi, pa te vseeno ne zmede in te ne omaja. To držo nam je pokazal tudi na križu.
S tem je hkrati ozdravil tudi rano izvirnega greha, ki se je, kot pravi Pavel, razširila iz prvega človeka na vse ljudi.
Prvi greh je bil ravno v tem, da prva človeka nista bila dovolj povezana z Bogom, da nista zaupala vanj.
Bistvo prvega greha namreč ni bil v tem, da bi bil sadež tako slasten, da se Adam in Eva nista mogla upreti njegovi lepoti in okusu, pač pa je bila tragika v nezaupanju, da jima Bog daje čisto vse, kar potrebujeta in kar je dobro za njiju.
Hotela sta spoznanje, ker nista zaupala v Božjo ljubezen in sta mislila, da jima Bog kaj skriva. Na to struno je zaigral tudi hudič, ko ju je skušal.
Jezus je torej to nezaupanje popravil. Toda kot sem na začetku rekel, ni še konec. Vrata raja so odklenjena, vseeno pa moramo prijeti za kljuko in jih odpreti. Še vedno se je torej potrebno boriti in odločati.
Zato pa nam je dan tudi ta postni čas. Lahko ga sprejmemo kot dar, kot priložnost, da z odpovedjo kakšni dobrini ali ugodnosti preusmerimo pozornost od trebuha k srcu in ojačamo glas, po katerem nam govori Bog.
Da nam bo lažje, izpovejmo vero vanj in se mu priporočimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar