žeja

Dve vrsti vode, ki si stojita nasproti, pomenita dva načina dojemanja in uresničevanja lastnega življenja, dva različna cilja, dvoje različnih obzorij. Samarijanka je doslej skušala dati smisel svojemu življenju in napolniti praznino svojega srca s človeško ljubeznijo. Toda zaman, kot ji razodeva Jezus, je zamenjala pet moških in trenutno živi z ljubimcem. Doslej ni delala drugega, kot pila vodo, »ki ne more pogasiti žeje«, kar pomeni, da je iskala srečo tam, kjer je ni ali pa je zelo kratkotrajna.

Jezus pa ponuja drugačno vodo. In pravi tako:
»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

Toda ni dovolj, da sem kot kristjan slišal o tej vodi. Ni dovolj, da Jezusu prikimam, da ima res tako moč.

Potrebno je postati kot Samarijanka. Potrebno je reči:
» Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejen!« … »Daj mi tega miru, da ne bom begal, daj mi tega, kar v resnici potrebujem, da bom srečen.«

Kar čuti se ton pri Samarijanki. Morda je celo zavzdihnila, ko je izgovorila te besede. Podobno kot slepi Bartimaj, ki je vklikal »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

Samo taka odprtost - samo to je prava krščanska drža, ki prepriča tudi drugega človeka. Tudi sodobni človek temu prisluhne.


Kdor se napije te prave vode, ki odžeja, postane avtomatično tudi sam studenec za druge.
To je tesno povezano eno z drugim. Tako kot pri Samarijanki.
Ta močna vera (ta voda, ki odžeja) je nalezljiva, je kot radioaktivno sevanje.

Tudi Samariankini sokrajani so nazadnje vzklikali: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Gredo torej celo še korak naprej. Medtem, ko je Samarijanka pravila: kaj, če je on Kristus, so Samarijani prepričani: vemo, da je on zares odrešenik sveta!
Gospodov pogled v dno človekove duše, ki ne obsoja, ampak usmerja v večno življenje, da poslušalcem vedeti, da je on res Emanuel, Bog z nami!
Njegov način ni tak, da bi kot čarovnik v hipu popravil vse zablode in vse napake ljudi, temveč kot neusahljivi izvir, ki žubori v večno življenje, človeka stalno sveži in mu daje moč. Postopno, a zanesljivo. In je tudi zraven kot prijatelj, ki človeka na poti spremlja. Če je človek le dovolj odprt za njegovo drugačnost, za drugačnost vode, ki dokončno odžeja.