velika noč - As za vse štihe

Človek se iz leta v leto spreminja, zato tudi praznik velike noči vedno znova kljub stalnosti obredov, ki so z njim povezani, prinaša novost.

Ko sem tako razmišljal, kaj mi letos sporoča praznik velike noči, na kakšen način me letos nagovarja, sem se ustavil predvsem na besedi odrešenje. To je kot ključ, ki ga dobiš za neka vrata. Od tu naprej je vse v tvojih rokah. Lahko odkleneš in vstopiš, ali pa ostaneš zunaj.

In kaj to pomeni za naše življenje?
Spomnil sem se na našega kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki življenje primerja z Briškolo. To igro s kartami verjetno vsi poznate.

Enkrat pobereš, drugič zgubiš, »punti gor, punti dol, ku kdaj ku kdo«, pravi.

Poskusite si predstavljat, kako bi izgledala ta igra, če bi imel vsak štih na voljo najboljšo karto. Bi vrgel karika in pobral in potem bi ga lahko spet vzel in porabil za naslednji krog.
Verjetno boste rekli, da taka igra ne bi bila več zanimiva.
Se strinjam.

Toda, če pomislimo, da gre v prispodobi za igro z lastnim življenjem, z lastno preteklostjo in prihodnostjo, z lastno samopodobo, pa bi verjetno kar radi pristali na možnost, da bi imeli vedno na voljo najboljšo karto, ki vse pobere.
V življenju namreč lahko zelo boli že en izgubljen »štih«. Lahko pusti zelo globoke rane, ki bolijo še leta in leta in človek zaradi tega lahko izgubi zaupanje vase, v ljudi in seveda tudi v Boga.

Nekaj podobnega kot prej omenjeno možnost glede karika pri briškoli, nam daje velika noč. Daje nam možnost, da imamo med svojimi kartami vedno tisto karto (karika), ki vse pobere. To je vstali Jezus. Zanj po vstajenju ni več nobene ovire. Nič ga ne more ustaviti – edino naša svobodna volja, ki se jo je odločil spoštovati do konca.

Toda če je tako preprosto, da Jezus premaga vse, zakaj naše življenje vseeno ni tako preprosto?


Veliko je ovir, ki še vedno ostajajo. A te so v glavnem v nas.
Nevarnosti je več – vzemimo spet za primer igro »briškolo«:
- Prvi problem je lahko ponos. Ta možnost, da dobimo glavnega asa, terja od nas vsakič vsaj malo časa in ponižnosti, da bi zanj prosili. Zato se nam včasih zdi nesmiselno, da bi prosili, saj imamo pravkar v rokah kar močne karte,
- Kljub resnosti briškole, ki ji pravimo življenje, se nam včasih zazdi nesmiselno uporabiti karika, ko si zadnji na vrsti in so na mizi same liše
- postopoma pa se na ta način tudi v »štihu«, ko so v igri pomembnejše karte, lahko zgubi vera v moč najvišje karte, pa čeprav se je večkrat pokazalo, da zares pobere vse.

in tako se počasi zgodi, da na to možnost pozabimo. Igra postane resna in zdi se nam, da so karte, ki jih držimo v rokah edine resnične. – da v resnici nikoli prav zares nismo imeli izbire, da bi kadarkoli lahko zamenjali katero od obstoječih kart za glavnega asa.

Zdi se nam, da Jezusove besede: »Vzemite nase moj jarem… in našli boste počitek svojim dušam… kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, ne držijo čisto zares.
Ne verjamemo vanje. Vsaj ne toliko, da bi lahko zaigrali na to karto.

Potem pa ostanemo sami in velika noč je le en zunanji praznik. Z njim se nič ne spremeni.

Po evangeliju pa Jezus ravno nam danes, takim kot smo, govori: »Ne boj se! … Ne bojte se! … Jaz sem svet premagal.«

Verujete v Boga… tudi vame verujte!

Naj nas spremljajo v teh prazničnih dneh tudi besede sv. Pavla v pismu Rimljanom:
»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«.

Velika sobota

»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«

Kaj vse lahko pomenijo temine srca in duha?

Temine – ali sence so tam, kjer ni svetlobe, s tem pa tudi ne toplote.
Sence v nas so podobe greha. Greh vedno postopoma zamegljuje pomembne vidike našega življenja, ki nam dajejo veselje in hvaležnost.

Pomen sence oz. temine nam spregovori predvsem o lastnosti greha, da nam prikrije pogled, tudi na greh sam.
Največja tema je takrat, ko ne znamo več ločiti svetlobo od teme, ko nam je vseeno.
Temni kotički srca so tam, kjer nimamo realnega vpogleda in zato tudi ne rešitve.

Zato govorimo tudi o oblasti greha. Človek nikdar ne išče teme, tema se s prevaro luči sama vsiljuje in če nismo pozorni pri majhnih stvareh, se tema vedno bolj naseli v nas.
Izraz »bloditi v temi« pa kaže na to, da človek v temi ne more zdržati in išče vedno nekaj več. A sam se samo še bolj zapleta v lastno grešnost in izgublja moč. Pomoč mora priti od zunaj.

Človek je ustvarjen po Božji podobi tudi v tem smislu, da vedno išče in si želi dobro.
Če si kdaj človek želi slabo, je to posledica prevare hudega duha, ki nam vedno približa greh kot nekaj, kar je za nas dobro, sicer se ne bi nikoli zanj odločili. V tem je vsa moč skušnjave.

Zato je moč in volja za vztrajanje v dobrem vedno odvisna od tega, koliko se pustimo podpreti in osvetliti Kristusu.

Ne gre za to, da bi nam Kristus dajal odločitve. Naše odločitve že naravnane na dobro, ker je to v nas položil že Stvarnik.
Gre za to, da nam Jezus pomaga videti, kaj je zares dobro.

Jezus nas po svojem vstajenju s svojo Božjo besedo in prisotnostjo v evharistiji želi še posebej krepčati, da bi naši čuti za drobne odločitve postajali vedno bolj izostreni, naša volja pa vedno močnejša in odločnejša v hoji za Njim.

Zato je tudi sporočilo velikonočne sveče in velike noči same v tem, da Jezus ne izžareva svetlobe in moči za naše življenje le kot odsev, kot npr. luna, marveč kot sonce, kot pravi izvir luči in življenjske moči.

Ni večjega izvira luči, kot je Jezus, ker je pravi sin Boga Očeta. Prava »LUČ OD LUČI«.
In ker je s svojim vstajenjem tudi nas povabil k deležnosti pri njegovem božanstvu in njegovi svetlobi, lahko v tem najdemo tudi vzrok radosti in razbremenjenosti za vse nas.

veliki četrtek

Na današnji dan se spominjamo tistega, čemur rečemo vsakič pri sv. maši »skrivnost vere«.
Ko je Jezus vzel kruh, ga razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite in jejte. To je moje telo, ki se daje za vas.«

To je bilo za apostole nekaj povsem drugega, kot so pričakovali od Jezusa, od kralja, ki ga je pozdravljalo judovsko ljudstvo in so pred njim polagali na tla svoje obleke. Nekaj nerazumljivega, če ne celo pohujšljivega. Če bi kdorkoli drugi rekel nekaj takega bi se mu morda smejali, ali pa bi mu pritrdili, češ: »seveda, to gotovo misliš simbolično.«
Zanimive pa so morale biti misli v glavah apostolov, ki so se jim šele sestavljali vtisi iz zadnjega obdobja življenja z Jezusom:
pomnožitev kruha, pomiritev viharja na morju, povrnitev vida in sluha in samo kakšen teden pred zadnjo večerjo obuditev Lazarja od mrtvih.
Kaj pomeni, če ta človek reče: »vzemite in jejte moje telo«?
Jezus jih je že tolikokrat presenetil, da so verjetno samo nemo čakali, kaj se bo zgodilo.

Po svoje so te besede iz človeške perspektive nerazumljive, iz Božje pa ne. Že narava nam pravi o tem, da svet, ki nosi v sebi odtis oz. podpis tistega, ki ga je ustvaril, govori tudi o njegovi logiki križa oz. umiranja zaradi življenje drugega.
Ena iz teh podob iz narave, ki jo bomo imeli na mozaiku tudi na našem zvoniku – pelikan govori ravno o tem - to je ptica, ki se rani in izkrvavi zato, da njeni mladiči preživijo.

Narava pa le odslikava to, kar je Jezus sedaj tudi kot Bog storil.
Od tega dogodka naprej, ljudje postajamo pri obhajilu direktno deležni Jezusove osebnosti, njegove identitete, tudi njegove božanskosti.
Zato je tudi rekel Jezus, da sedaj ni več templja, kraja, kjer bi prebival Bog v Jeruzalemu, pač pa je On tisti, ki iz nas, ko ga prejemamo dela tempelj. Že od krsta naprej smo svetišče Sv. Duha.
To je tista skrivnost vere, o kateri govorimo pri vsaki sv. maši.

Iz tega pa nastaja še nekaj drugega. Ko se upodabljamo po Kristusu, se upodabljamo tudi po njegovem žrtvovanju.
Jezus je pri zadnji večerji tudi rekel: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako«.
Če torej zares iskreno prejemamo »Kristusovo telo, ki se daje za nas«, tudi Jezus v našem življenju, v našem telesu pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas,… to je moja kri, ki se za vas preliva.«
Tudi naše življenje s tem postane življenje za druge.
Popolna sreča, popoln mir na svetu ne bi bil dosežen takrat, ko se ne bi več sovražili med seboj, takrat ko bi bili drug do drugega strpni, pač pa takrat, ko bi vsi lahko rekli: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Pomislimo danes in prosimo Jezusa posebej pri vzkliku »skrivnost vere«, da bi njegovo telo lahko sprejeli s čim večjo spoštljivostjo in odgovornostjo.

Moli zame, molim zate

Bolj, kot se bliža praznik velike noči, večje Jezusove čudeže nam prinašajo evangeljski odlomki. V današnjem evangeliju je tudi vidno, kako se je Jezus kljub žalosti, že v naprej veselil čudeža, ki ga bo storil in njegovega učinka.
Podobno, kot se razveseli kvartopirec, ki ve, da ima igro v svojih rokah in da bo v zadnjem »štihu« vrgel dol ta glavno karto, ki bo nasprotniku vzela še zadnji up za zmago.

Ta današnji čudež je nekaj posebnega. Jezus je obudil od mrtvih 4 dni mrtvega in pokopanega človeka.
To pove vse. Tako, kot je Jezus prej rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje«.
Lahko bi rekli, da je to njegovo dejanje kot povzetek vsega, kar je prej govoril in delal.
S tem dejanjem se je Jezus podpisal pod vse njegovo delovanje in naredil uvod v svoje trpljenje, smrt in vstajenje.
Ta podpis nam razlaga 1. berilo. Bog je tisti, ki pošlje svojega Duha, kamor in komur hoče. Tistega Duha, ki edini lahko oživlja. Tako tudi prerok Ezekiel posreduje Božje sporočilo: »Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove.«

Ta zadnja Jezusova karta se je dejansko izkazala za učinkovito, saj je s tem našlo vero veliko ljudi, za njegove nasprotnike pa je s tem postal Jezus še bolj nedotakljiv. Zato so poleg Jezusa sedaj hoteli ubiti tudi Lazarja, ker je postal »dokazno gradivo« za Jezusov božanski izvor.

Današnji evangeljski odlomek pa lahko v sebi skriva še eno globoko sporočilo za nas.
Lazar lahko simbolizira tudi vsakega izmed nas, posebej takrat, ko smo omrtveli, ko smo duhovno izčrpani. Pridejo trenutki, ko je težko - ne le v življenju, ampak tudi v duhovnosti, v molitvi.
Takrat smo podobni Lazarju, ki je bil mrtev. Sam si ni mogel pomagati. Potreboval je pomoč. Sam ni mogel prositi Jezusa, naj ga obudi, pa čeprav je bil njegov prijatelj.
V takih trenutkih je na preizkušnji skupnost. Pa ne le navadna skupnost v nekem kraju – tudi to. Nekaj posebnega pa je skupnost zbrana okoli Jezusa. To smo oz. bi morali biti kristjani.
K žalujočem je prišlo veliko judov, ki so poznali Lazarja. Seveda je bilo njihovo sočutje žalujočim v olajšanjem, toda verujoči ima veliko več kot to.

Zanimivo se mi zdi, kako se je Jezus pustil prositi, čeprav si je sam tudi zelo želel, da bi Lazar čim prej nazaj oživel. Najprej Marta. Potem pa je kar čakal, dokler ni prišla še Marija. Obe sta morali izpovedati vero.
To je prispodoba za nas kristjane. Jezus nam je dal posebno zelo močno orodje. S krstom smo del njegovega telesa, del njega. Svojo moč prepušča naši veri.
Vidimo, kako je pomembno, da molimo za druge. Bog tako molitev še raje sprejme. Če molimo drug za drugega je to nekaj najlepšega.
Morda tisti za katerega molimo dejansko v danem trenutku ne more moliti ali si kako drugače pomagati. Nikoli ne vemo, kdaj bomo mi v takem položaju in bomo potrebovali te molitve naših sokristjanov.
Gotovo ste se tudi sami že kdaj počutili lepo, ko vas je nekdo prosil za molitev in ste molili zanj. Človek kar čuti, kako takrat zares živi svoje krščanstvo. Je kar lepši dan, se mi zdi, da kristjan kar čuti, kako živi svoje poslanstvo.
Zato smo tudi najintimnejši trenutek z Jezusom (obhajilo) in vse praznike obhajamo skupaj z drugimi.
Kristjani smo dejansko v polnosti to šele en z drugim. Samo skupaj smo »Kristusovo skrivnostno telo«.

Pa še nekaj lahko vidimo v evangeliju. Ko je bil Lazar obujen in je prišel ven, je Jezus prav tako naročil drugim, naj ga odvežejo in razvijejo iz povojev. Bog vedno želi delovati v svetu po nas. Čeprav imamo skromne moči in zmožnosti, želi uporabiti prav nas. Želi se nas dotakniti preko bližnjega in želi, da se bližnjega dotakne preko nas.

z blatom

2 stvari mi v današnjem evangeliju padeta posebej v oči

- slepota (kdor ne prizna, da je slep ostaja v slepoti)
- vera v Jezusa – osebna vera

Slepota – Farizeji so nam lahko v izpraševanje vesti. Podobni smo jim takrat, ko bi radi Bogu vsilili naš način čudežev, naš način razodetja, naš način molitve.
Božji poseg se vedno zgodi na revolucionaren način. Ne moremo ga predvideti. Ljudje pa smo nagnjeni k temu, da želimo predvideti čim več stvari, ker nam to da občutek obvladovanja situacije (trenutka).
Farizeji niso mogli dojeti, da je tisti veličastni Bog, o katerem govori njihovo obredje, njihove obleke in nenazadnje vsa judovska zgodovina (tudi ogromna tempeljska ploščad s templjem (svetlečim od zlata in marmorja) – da se ta Bog lahko spomni, da bo nekoga ozdravil s tem, da mu bo oči namazal z blatom – z umazanijo.
To je pohujšljivo.
Toda zakaj? Zato, ker so si prej ustvarili premočne predstave o Mesiji (o Odrešeniku). Te predstave so njihova SLEPOTA.
Tudi mi imamo velikokrat predstave o neki stvari. In ugotovimo, ko pridemo na nek kraj ali se srečamo z neko osebo, kako bi bilo bolje, če bi se prej tem predstavam odpovedali – saj nam ravno te predstave povzročijo nemalo razočaranja.
In ko je človek razočaran, težko spremeni svoj pogled, težko kar na enkrat postane očaran.
Zato je pomembno Jezusa enostavno sprejemati – Boga enostavno sprejemati. To je težko, a le ta način vodi v rast. Vnaprejšnje predstave, predsodki onemogočajo rast, onemogočajo čudenje, s tem pa tudi vzklik »Verujem vate, Gospod«. Jezus se pač poslužuje blata, da ozdravlja – se umaže, da ozdravi.

Pa pojdimo naprej. Ko je Jezus drugič prišel do sleporojenega, ki je spregledal, ga je vprašal: »Veruješ v Sina človekovega?«
Isto vprašanje je postavljeno tudi nam – meni in tebi. Sem se pripravljen odpovedati slepoti, pogledom in sodbam, ki me omejujejo na poti k drugemu in pustiti, da me očara na svoj način?

Npr.: Človek se zaljubi, ker je srečal nekoga, ki je v njem zbudil ljubezen. Na enak način se nihče ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.

Tako tudi Jezus pravi: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.«
Tako kot prejšnje vprašanje, tudi te Jezusove besede niso namenjene le sleporojenemu, temveč vsakemu od nas.

Torej, ni potrebno iti daleč, da bi ga našli - temveč: »ta, ki govori s teboj, ta je.«