veliki četrtek

Na današnji dan se spominjamo tistega, čemur rečemo vsakič pri sv. maši »skrivnost vere«.
Ko je Jezus vzel kruh, ga razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite in jejte. To je moje telo, ki se daje za vas.«

To je bilo za apostole nekaj povsem drugega, kot so pričakovali od Jezusa, od kralja, ki ga je pozdravljalo judovsko ljudstvo in so pred njim polagali na tla svoje obleke. Nekaj nerazumljivega, če ne celo pohujšljivega. Če bi kdorkoli drugi rekel nekaj takega bi se mu morda smejali, ali pa bi mu pritrdili, češ: »seveda, to gotovo misliš simbolično.«
Zanimive pa so morale biti misli v glavah apostolov, ki so se jim šele sestavljali vtisi iz zadnjega obdobja življenja z Jezusom:
pomnožitev kruha, pomiritev viharja na morju, povrnitev vida in sluha in samo kakšen teden pred zadnjo večerjo obuditev Lazarja od mrtvih.
Kaj pomeni, če ta človek reče: »vzemite in jejte moje telo«?
Jezus jih je že tolikokrat presenetil, da so verjetno samo nemo čakali, kaj se bo zgodilo.

Po svoje so te besede iz človeške perspektive nerazumljive, iz Božje pa ne. Že narava nam pravi o tem, da svet, ki nosi v sebi odtis oz. podpis tistega, ki ga je ustvaril, govori tudi o njegovi logiki križa oz. umiranja zaradi življenje drugega.
Ena iz teh podob iz narave, ki jo bomo imeli na mozaiku tudi na našem zvoniku – pelikan govori ravno o tem - to je ptica, ki se rani in izkrvavi zato, da njeni mladiči preživijo.

Narava pa le odslikava to, kar je Jezus sedaj tudi kot Bog storil.
Od tega dogodka naprej, ljudje postajamo pri obhajilu direktno deležni Jezusove osebnosti, njegove identitete, tudi njegove božanskosti.
Zato je tudi rekel Jezus, da sedaj ni več templja, kraja, kjer bi prebival Bog v Jeruzalemu, pač pa je On tisti, ki iz nas, ko ga prejemamo dela tempelj. Že od krsta naprej smo svetišče Sv. Duha.
To je tista skrivnost vere, o kateri govorimo pri vsaki sv. maši.

Iz tega pa nastaja še nekaj drugega. Ko se upodabljamo po Kristusu, se upodabljamo tudi po njegovem žrtvovanju.
Jezus je pri zadnji večerji tudi rekel: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako«.
Če torej zares iskreno prejemamo »Kristusovo telo, ki se daje za nas«, tudi Jezus v našem življenju, v našem telesu pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas,… to je moja kri, ki se za vas preliva.«
Tudi naše življenje s tem postane življenje za druge.
Popolna sreča, popoln mir na svetu ne bi bil dosežen takrat, ko se ne bi več sovražili med seboj, takrat ko bi bili drug do drugega strpni, pač pa takrat, ko bi vsi lahko rekli: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Pomislimo danes in prosimo Jezusa posebej pri vzkliku »skrivnost vere«, da bi njegovo telo lahko sprejeli s čim večjo spoštljivostjo in odgovornostjo.