velika noč - As za vse štihe

Človek se iz leta v leto spreminja, zato tudi praznik velike noči vedno znova kljub stalnosti obredov, ki so z njim povezani, prinaša novost.

Ko sem tako razmišljal, kaj mi letos sporoča praznik velike noči, na kakšen način me letos nagovarja, sem se ustavil predvsem na besedi odrešenje. To je kot ključ, ki ga dobiš za neka vrata. Od tu naprej je vse v tvojih rokah. Lahko odkleneš in vstopiš, ali pa ostaneš zunaj.

In kaj to pomeni za naše življenje?
Spomnil sem se na našega kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki življenje primerja z Briškolo. To igro s kartami verjetno vsi poznate.

Enkrat pobereš, drugič zgubiš, »punti gor, punti dol, ku kdaj ku kdo«, pravi.

Poskusite si predstavljat, kako bi izgledala ta igra, če bi imel vsak štih na voljo najboljšo karto. Bi vrgel karika in pobral in potem bi ga lahko spet vzel in porabil za naslednji krog.
Verjetno boste rekli, da taka igra ne bi bila več zanimiva.
Se strinjam.

Toda, če pomislimo, da gre v prispodobi za igro z lastnim življenjem, z lastno preteklostjo in prihodnostjo, z lastno samopodobo, pa bi verjetno kar radi pristali na možnost, da bi imeli vedno na voljo najboljšo karto, ki vse pobere.
V življenju namreč lahko zelo boli že en izgubljen »štih«. Lahko pusti zelo globoke rane, ki bolijo še leta in leta in človek zaradi tega lahko izgubi zaupanje vase, v ljudi in seveda tudi v Boga.

Nekaj podobnega kot prej omenjeno možnost glede karika pri briškoli, nam daje velika noč. Daje nam možnost, da imamo med svojimi kartami vedno tisto karto (karika), ki vse pobere. To je vstali Jezus. Zanj po vstajenju ni več nobene ovire. Nič ga ne more ustaviti – edino naša svobodna volja, ki se jo je odločil spoštovati do konca.

Toda če je tako preprosto, da Jezus premaga vse, zakaj naše življenje vseeno ni tako preprosto?


Veliko je ovir, ki še vedno ostajajo. A te so v glavnem v nas.
Nevarnosti je več – vzemimo spet za primer igro »briškolo«:
- Prvi problem je lahko ponos. Ta možnost, da dobimo glavnega asa, terja od nas vsakič vsaj malo časa in ponižnosti, da bi zanj prosili. Zato se nam včasih zdi nesmiselno, da bi prosili, saj imamo pravkar v rokah kar močne karte,
- Kljub resnosti briškole, ki ji pravimo življenje, se nam včasih zazdi nesmiselno uporabiti karika, ko si zadnji na vrsti in so na mizi same liše
- postopoma pa se na ta način tudi v »štihu«, ko so v igri pomembnejše karte, lahko zgubi vera v moč najvišje karte, pa čeprav se je večkrat pokazalo, da zares pobere vse.

in tako se počasi zgodi, da na to možnost pozabimo. Igra postane resna in zdi se nam, da so karte, ki jih držimo v rokah edine resnične. – da v resnici nikoli prav zares nismo imeli izbire, da bi kadarkoli lahko zamenjali katero od obstoječih kart za glavnega asa.

Zdi se nam, da Jezusove besede: »Vzemite nase moj jarem… in našli boste počitek svojim dušam… kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, ne držijo čisto zares.
Ne verjamemo vanje. Vsaj ne toliko, da bi lahko zaigrali na to karto.

Potem pa ostanemo sami in velika noč je le en zunanji praznik. Z njim se nič ne spremeni.

Po evangeliju pa Jezus ravno nam danes, takim kot smo, govori: »Ne boj se! … Ne bojte se! … Jaz sem svet premagal.«

Verujete v Boga… tudi vame verujte!

Naj nas spremljajo v teh prazničnih dneh tudi besede sv. Pavla v pismu Rimljanom:
»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«.