Podobno, kot se razveseli kvartopirec, ki ve, da ima igro v svojih rokah in da bo v zadnjem »štihu« vrgel dol ta glavno karto, ki bo nasprotniku vzela še zadnji up za zmago.
Ta današnji čudež je nekaj posebnega. Jezus je obudil od mrtvih 4 dni mrtvega in pokopanega človeka.
To pove vse. Tako, kot je Jezus prej rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje«.
Lahko bi rekli, da je to njegovo dejanje kot povzetek vsega, kar je prej govoril in delal.
S tem dejanjem se je Jezus podpisal pod vse njegovo delovanje in naredil uvod v svoje trpljenje, smrt in vstajenje.
Ta podpis nam razlaga 1. berilo. Bog je tisti, ki pošlje svojega Duha, kamor in komur hoče. Tistega Duha, ki edini lahko oživlja. Tako tudi prerok Ezekiel posreduje Božje sporočilo: »Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove.«
Ta zadnja Jezusova karta se je dejansko izkazala za učinkovito, saj je s tem našlo vero veliko ljudi, za njegove nasprotnike pa je s tem postal Jezus še bolj nedotakljiv. Zato so poleg Jezusa sedaj hoteli ubiti tudi Lazarja, ker je postal »dokazno gradivo« za Jezusov božanski izvor.
Današnji evangeljski odlomek pa lahko v sebi skriva še eno globoko sporočilo za nas.
Lazar lahko simbolizira tudi vsakega izmed nas, posebej takrat, ko smo omrtveli, ko smo duhovno izčrpani. Pridejo trenutki, ko je težko - ne le v življenju, ampak tudi v duhovnosti, v molitvi.
Takrat smo podobni Lazarju, ki je bil mrtev. Sam si ni mogel pomagati. Potreboval je pomoč. Sam ni mogel prositi Jezusa, naj ga obudi, pa čeprav je bil njegov prijatelj.
V takih trenutkih je na preizkušnji skupnost.
Pa ne le navadna skupnost v nekem kraju – tudi to. Nekaj posebnega pa je skupnost zbrana okoli Jezusa. To smo oz. bi morali biti kristjani.K žalujočem je prišlo veliko judov, ki so poznali Lazarja. Seveda je bilo njihovo sočutje žalujočim v olajšanjem, toda verujoči ima veliko več kot to.
Zanimivo se mi zdi, kako se je Jezus pustil prositi, čeprav si je sam tudi zelo želel, da bi Lazar čim prej nazaj oživel. Najprej Marta. Potem pa je kar čakal, dokler ni prišla še Marija. Obe sta morali izpovedati vero.
To je prispodoba za nas kristjane. Jezus nam je dal posebno zelo močno orodje. S krstom smo del njegovega telesa, del njega. Svojo moč prepušča naši veri.
Vidimo, kako je pomembno, da molimo za druge. Bog tako molitev še raje sprejme. Če molimo drug za drugega je to nekaj najlepšega.
Morda tisti za katerega molimo dejansko v danem trenutku ne more moliti ali si kako drugače pomagati. Nikoli ne vemo, kdaj bomo mi v takem položaju in bomo potrebovali te molitve naših sokristjanov.
Gotovo ste se tudi sami že kdaj počutili lepo, ko vas je nekdo prosil za molitev in ste molili zanj. Človek kar čuti, kako takrat zares živi svoje krščanstvo. Je kar lepši dan, se mi zdi, da kristjan kar čuti, kako živi svoje poslanstvo.
Zato smo tudi najintimnejši trenutek z Jezusom (obhajilo) in vse praznike obhajamo skupaj z drugimi.
Kristjani smo dejansko v polnosti to šele en z drugim. Samo skupaj smo »Kristusovo skrivnostno telo«.
Pa še nekaj lahko vidimo v evangeliju. Ko je bil Lazar obujen in je prišel ven, je Jezus prav tako naročil drugim, naj ga odvežejo in razvijejo iz povojev. Bog vedno želi delovati v svetu po nas. Čeprav imamo skromne moči in zmožnosti, želi uporabiti prav nas. Želi se nas dotakniti preko bližnjega in želi, da se bližnjega dotakne preko nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar