Hvala za pomnožitev

Ustavimo se najprej pri Izaiji. Govori o večni zavezi, ki so Davidove dobrote.
Zakaj je za dobrote sploh potrebna zaveza?
Saj gre pri zavezi za neke vrste pogodbo. Kakšna pogodba je v tem, da mi nekdo nekaj podari – samo to?
A vendar je. Dar, ki je iz srca zavezuje k spoštovanju in hvaležnosti.

In danes je v celi Božji besedi govora o tem daru, o Božji milosti, ki prekipeva in se ji moramo le odpreti, saj potem ko nas napolnjuje, drugo ni več pomembno pravi Pavel.
Tudi čudežna pomnožitev kruha govori o tem.
To ni dogodek, ki bi bil sam sebi namen.

Morda se kdo ob tem dogodku sprašuje, zakaj se taki čudeži ne dogajajo danes.
Pa v bistvu se. Koliko je stvari, dogodkov, talentov, časa, ko darujemo tistih naših »pet hlebov in dve ribi«. In če ne bi Jezus tudi danes posegel ter vse te stvari čudežno pomnožil, ne bi bilo sadov, ki smo jim vsakodnevno priča in nas razveseljujejo. Ali ni enak čudež, ko v zemljo na vsakih 3o cm vsadiš en krompir, ko pa odkoplješ je na isti površini vsaj 10x toliko krompirja.

Morda se nam zdi samo po sebi umevno, pa ni. Lahko se to ne bi zgodilo. Sedaj, ko je čas dopustov tudi veliko načrtujemo, kaj bomo počeli kateri dan itd., ne da bi sploh pomislili, da je jutri v Božjih rokah in da ni nujno, da bom naslednjo uro še hodil po tej zemlji.
Toliko darov prejemamo redno iz Božjih rok, da smo se jih kar navadili.

Prav zato pa je tu pomembna molitev Oče naš, in v njej tisti del: »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. To prošnjo moramo vedno znova obnavljati iz dveh razlogov: Ker zares potrebujemo vsakdanji kruh in ker ni nujnost – nekateri ga nimajo, ter zato da se spomnimo, kaj vse sploh prejemamo in obujamo hvaležnost.

Potrebujemo jo – hvaležnost. Tudi ta stvar ni toliko zaradi Boga. On je ljubezen in bo to ostal tudi če bomo mi do njega popolnoma brezbrižni.
Mi potrebujemo hvaležnost, saj je na ta način lažje pogledati v prihodnost z veseljem in upanjem ter v preteklost z usmiljenjem in odpuščanjem.