S semenom, ki ga sejalec meče, današnji evangelij in prvo berilo primerjata Božjo besedo. Ta Božja beseda pade zato, da obrodi sad.
Lahko pa ta simbol semena razširimo tudi bolj na splošno – na vsak dober dar, ki prihaja od Boga – na vsako milost, ki mora v nas še roditi sadove.
Današnji evangelij nam ne ponuja vprašanja, kakšen naj bo sejalec in kakšno naj bo seme. O tem se nihče v evangeliju ne vpraša, pač pa je od rodovitnosti odvisno to, kam to seme pade.
Vzemimo kar to primerjavo in jo povežimo z današnjim življenjem. Z
di se mi namreč, da smo pot in skala, ki ne sprejme semena in mu ne da rodovitnosti predvsem takrat, ko presojamo to seme in sejalca.
Naloga zemlje ni, da presoja, kakšno seme je padlo vanjo, pač pa da ga sprejme v zaupanju v sejalca.
Velikokrat bi radi sami Bogu povedali, kakšno seme naj vrže.
Kakšnega otroka naj pošlje družini, kakšne sorodnike naj nam da, da bodo po naši meri, nenazadnje tudi kakšnega župnika, kakšnega škofa in kakšnega papeža naj pošlje.
Vse vemo najbolje in ne znamo zaupati v to, da sejalec ve, kakšno seme drži v roki in zakaj.
Zgodi se tudi da ko enkrat obrodimo stoteren sad, težko sprejmemo, da bomo v naslednjem trenutku rodili le trideseternega, kljub temu, da smo v obeh primerih vložili enako truda.
Jezus ne primerja med seboj zemlje s trideseternim, šestdeseternim in stoternim sadom. Za vse je važen skupni imenovalec – da rodi.
To je Božja volja.
In Božjo voljo izpolniti - je cilj kristjana, ne pa preštevanje sadov. Sadovi so namreč tako kot seme dar od Boga in zato njemu pripada ta skrb.
Morda je težko sprejeti to misel toda, zemlja in njena rodovitnost v priliki dejansko ne nosijo te odgovornosti.
Naloga zemlje je le odprtost za to, kar daje Bog – kar daje sejalec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar