Očetova gostija

Ko razmišljam o gostiji, ki nam jo Bog pripravlja in o privlačnosti tega, k čemur nas vabi, se mi zdi, da najlepšo vzporednico, ki nam pomaga razumeti to gostijo, predstavlja pripoved o razodetju Jezusovega veličastva na gori in odziv apostolov nanj.
Tam trije apostoli, ki so bili z Jezusom niso počeli nič posebnega, vsaj zapisano ni. Dovolj je bilo to, da je Jezusu zasijal obraz kakor sonce in da so njegova oblačila postala bela kot luč in že je Peter vzkliknil: »Gospod, dobro je, da smo tukaj, postavimo tri šotore…«. Bilo je tako lepo, da bi kar tam ostali.

Nasproti tem doživetjem apostolov, pa nam Jezus danes postavlja svate, ki so bili povabljeni na podoben dogodek, na kraljevo gostijo – na gostijo vseh gostij, na to, kar je tudi smisel njihovega življenja in dela v tem kraljestvu.
Nič jim ni bilo treba prinesti s seboj, samo preprosto prišli bi zraven. A niso.

Odločitev vredna začudenja, bi lahko rekli. Gostija, ki jo pripravi kralj, gostija, ki jo pripravlja Bog – biti povabljen nanjo in se ji odreči.

Toda ali nismo tem nespametnim svatom velikokrat podobni tudi mi?
Kolikokrat se mi zaradi brezveznih stvari odpovemo Božji bližini.

Kaj je dejansko tisto, kar nas vleče proč, kaj je tisto, kar nas odvrača od gostije?
Kaj je tako prepričljivo, da nas vleče proč od Petrovega vzklika: »Gospod, dobro je, da smo tukaj…«? Zakaj je tako težko zbrati voljo in vstopiti h kralju?

Lahko bi rekli, da je greh tisti. Kot je bil v raju, ko sta Adam in Eva, ko sta imela vsega kar sta hotela, podvomila, da jima Bog resnično želi samo dobro.


S to izkušnjo (kako težko je včasih pristopiti h gostiji) se gotovo vsi kristjani srečujemo.
Kako težko se je spraviti k osebni molitvi – da bi si vzel nekaj časa zase. Čeprav vsi vemo, kako zelo potrebujemo ta čas, si ga vseeno težko zorganiziramo. In čeprav imamo izkušnjo, kako lepo je zaupati Bogu in čutiti njegovo navzočnost v čutenju in mišljenju, kako se z njim kar naenkrat vse stvari postavijo na svoje mesto, se mu vseeno vsakič znova težko odpremo.

Današnji evangelij pa pokaže, da ta drža ni opravičena in da moramo vedno iskati izhod iz nje.
In ne le, da je pomembno, da se udeležimo svatbe, kot na koncu spoznamo je pomembna tudi pripravljenost na to svatbo.
Molitev in sv. maša, če nanju nismo pripravljeni in če ju jemljemo kot obveznost namreč ne prinašata ravno velikega zadovoljstva in blagoslova. Nepripravljen svat je bil vržen v najglobljo temo.
Pa ne vzemimo tega kot grožnjo, pač pa kot povabilo, saj bo praznovanje pri kraljevi mizi veliko bolj smiselno in osrečujoče, če se bomo vsakič spomnili zakaj smo prišli in se na srečanje s kraljem pripravili.

Tako bomo z občutljivostjo za Božjo prisotnost, tudi mi v srcu ponavljali Petrove besede: »Gospod, dobro je, da smo tukaj…«

Naj zato Gospod sprejme za vse nas danes to molitev, ki jo je zapisal apostol Pavel: »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetlí oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical«