Ja. Je že tako.
Gotovo besedilo iz prvega berila in evangelija včerajšnje Božje besede gotovo leti tudi na nas danes.
Poskušam se postaviti v kožo teh pismoukov in duhovnikov.
Prepričan sem, da niso bili to neki zlobni ljudje in baubavi, kot je nevarnost, da si jih danes večkrat naslikamo, ko poslušamo v evangeliju vedno znova kritike na njihov račun. Nenazadnje Jezus celo pravi, puslušajte jih in izpolnjujte njihove besede, zasedli so Mojzesovo stolico.
Gotovo so bili v začetku podobno kot smo tudi mi duhovniki danes, poklicani in se niso sami izbrali za to službo. Nenazadnje je to tudi bila služba (oz. lahko je bila) v pravem pomenu besede.
Zdi se mi pa, da ravno beseda "pismouk" kaže na neko skušnjavo, ki se kristjanu ponuja tudi danes (posebej to velja za "poklicne" oznanjevalce), da bi Božjo besedo že takoj, ko jo preberem naravnal na ciljno publiko, kateri jo bom razložil oz. posredoval, ne da bi pustil, da prej ogreje mene.
Če me Božja beseda ne nagovori, potem ne začutim Božjega usmiljenja do sebe in potemtakem je kakršnakoli njena nadaljna "uporaba" (oznanjevanje) prisiljeno. Postane zloraba.
Potem pride do golih zapovedi - moraliziranja. Če ne začutim iz Božje besede najprej povezavo na vprašanje: Kdo sem?, ne morem nadaljevati na vprašnje: Kaj naj storim?
Sploh pa je tudi nevarnost, da radi vidimo, kako Jezus uči druge in popravlja druge napake, namesto naših. In to lahko postane naš način pristopa k vsaki Njegovi besedi.
Podobno kot je bil odziv neke osebe na neko pridigo: "Gospod, kako ste fajn povedali! Škoda, da ni pri maši tistih, ki bi morali to slišati."
Namesto tega raje molimo s kraljem Salomonom: "Daj svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal ... razločevati med dobrim in hudim."
Ni komentarjev:
Objavite komentar