Najprej ovca, potem pastir

Božja beseda nas danes najprej zbode z besedami, da razen Jezusa Kristusa Nazarečana, pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se rešili. Na podlagi tega Jezus v evangeliju lepo zgradi svojo vlogo pastirja, kot edinega, ki je dober že sam po sebi, vsi drugi pa so lahko poklicani za pastirje le v toliko, kolikor jih on za to pokliče in v kolikor odsevajo njegovo podobo. Danes se torej znova srečujemo z likom dobrega pastirja. Predvsem dve napetosti oz. odnosa nam skuša predstaviti ta lik. Napetost med vlogama pastirja in ovce ter napetost med pastirjem in najemnikom. Če je torej vera v Jezusa Kristusa edini certifikat pred Bogom, če je le v tej veri rešenje in večno življenje, potem mi kristjani pred tem Pastirjem ne moremo igrati nobene druge vloge, kot vlogo ovce, še posebej, če gre za pastirja, ki je dober, ki da življenje za svoje ovce in jih vodi na najbolj sočne pašnike, kjer daje v jed celo sam sebe, da bi bili deležni njegovega božanskega življenja. Že samo ta podatek, da smo kot njegove ovce, ki mu sledijo, vedno bolj deležni njegovega božanstva, če mu seveda sledimo na njegovo pašo – ki je paša njegovega telesa in krvi, pa hkrati tudi nas, njegove ovce, dela pastirje. Pa ne gre tu samo za direktno, po Svetem Duhu v Cerkvi izbrane ljudi – papeža, škofe in tiste, ki jih oni posvečujejo: duhovnike, redovnike, … Skoraj vsak človek, pride kdaj pred izziv, da je sam drugim pastir. Imamo tudi veliko takih služb: učitelji, vzgojitelji, kateheti, trenerji, razni inštruktorji, tudi razne druge družbene voditeljske vloge so tukaj in ne nazadnje je tu tudi starševska vloga. Sedaj se nam torej postavlja pred oči še druga napetost: napetost med najemnikom in pastirjem. Ta napetost pa se v nas zopet bojuje ravno preko prej omenjene sposobnosti, postajati ovca v odnosu do Jezusa, prvega pastirja. Vsi taki ali drugačni pastirji smo tudi danes poklicani, da človeka, ki potrebuje pomoč, najprej sami opazimo in mu po svojih močeh damo, kar potrebuje, nato pa razodenemo, da smo le »podaljšana roka« ali kot beremo v evangeliju po Luku »nekoristni služabniki«. V svetu, ki nam narekuje, naj bomo delavni in uspešni, velikokrat postavljamo sebe v ospredje in čisto podzavestno sami sebe pohvalimo, kaj vse in kako dobro smo naredili ali pa si vsaj želimo te pohvale. Tudi najemniku je seveda mar za ovce, pomembno mu je, koliko jih je in koliko bodo dale od sebe. Tudi zavzel se bo zanje, dokler se mu splača, dokler ni v nevarnosti on sam in njegovo dobro ime. Toda to držo je Bog kaznoval že pri kralju Davidu. Ko se je nekoč sprehajal po dvoru v času miru, ko je njegovo kraljestvo cvetelo, je dal prešteti vse prebivalce Jeruzalema in vso vojsko. Sveto pismo ob tem pravi: »Potem, ko je preštel ljudstvo, je Davidu bilo srce.« Hotel je številke, hotel je človeško gotovost, kar pa je tudi sam potem spoznal za greh in sprejel kazen za to. Tudi vsaka pastirska vloga (tudi ko smo enkrat za to vlogo poklicani, ko si je nismo sami izbrali) se lahko sprevrže v t.i. najemniško vlogo. Saj ne gre samo zato, da bi se rad na račun tistih, ki so mi dani, okoristil. Včasih gre lahko že za pretirano skrb, ali bo neka stvar, nek projekt, ki ga zaupani mi ljudje izvajajo, uspel in zaradi tega zanemarimo ljudi, osebe. Lahko tudi med tistimi, ki jih imamo radi preveč skrbimo za ugled, kako bomo kot skupnost delovali navzven, ker nas skrbi, kaj bodo ljudje o nas rekli. Pastir pa je tisti, ki ljubi. Ljubezen nikoli ne tehta in ne preračunava. Tako kot tudi Jezus ni. Ne boj se mala čreda, je nekoč dejal in ni se ustrašil tudi tega, da ga bodo vsi zapustili. Ljubezen ima namreč vedno zadnjo besedo, pa čeprav ni vsiljiva in se jo zlahka pohodi.