Tako nam pravi današnji evangeljski odlomek ob kraljevskem prihodu Jezusa v Jeruzalem.
Tudi mi mu vzklikamo "Hozana, Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu" pri vsaki sveti maši.
Tako zelo potrebujemo ta Njegov "prihod"! Prav v teh dneh ko se po naših župnijah obhaja "praznik usmiljenja" (sv. spoved) mi vedno bolj v zavest prihaja ta vzklik.
Koliko raznih pričakovanj nosimo v sebi: do sebe, do drugih, drugih do nas,... Čutimo, kakšni bi radi bili, kakšni bi radi postali, a hkrati čutimo svojo nemoč. Radi bi naredili korak naprej, a se nam zdi, da stopicamo na istem mestu, da se nam grehi vedno znova ponavljamo in zdi se nam, da izgubljamo energijo in motivacijo, da bi sploh še znova začeli.
Drug na drugega se jezimo, ker si želimo, da bi bili prazniki odlično izpeljani (tako kot lepo izgleda družina v kakšni reklami za nov avto ali za mačjo hrano) pa prav nič ne kaže na to. Želimo si, da bi bili skupaj, kot da se včeraj ni nič zgodilo in kot da nas jutri ne čaka kup obveznosti.
Jezus pa nas na veliki petek gleda s križa. Gol (brez mačje hrane, brez novega pralnega praška in brez novega avtomobila z rekordno nizko porabo), pribit - negiben (brez skrbi, kakšen opravek ga še čaka, ker se itak ne more premakniti in brez "jutri"). Pa ne išče pri nas sočutja, da bi mu rekli: "O, ubogi, kako je moral trpeti", Išče naš pogled in nam pravi: "Daj še sebe sem zraven mene, daj mi svojo težo. Bova šla skozi kalvarijo. Se vidiva v raju."
Hoče, da sprejmemo njegovo usmiljenje.
In hoče, da sem tudi jaz z njegovim pogledom usmiljen do sebe in do svojega bližnjega.
Lepa in zelo dobra misel, ki nas vabi, da bi storili korak naprej. Tega naprezanja je odločno preveč, treba se je naučiti izročiti Gospodu vse. On lahko naredi za nas marsikaj.
OdgovoriIzbriši