Kakor pride dež...

V letošnjem postnem času smo se precej ozirali v nebo in se spraševali, kdaj bo padlo kaj dežja. »Sicer bo suša«, smo se naglas zavedali.
Zanimivo je, kako Bog uporabi tudi naravne pojave za to, da v nas prebudi občutek za čakanje, za potrpežljivost.
Prerok Izaija prav v tem smislu pravi: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha«
V adventu pa smo prav tako molili: »Rosite nebesa od zgoraj in oblaki dežite Pravičnega.«

Sedaj, preko velikega petka in velike noči smo prejeli ravno to rast, to odrešenje, ki si ga sami ne moremo nikoli dati, tako kot tudi zemlja ne more dati druge vode, kot tisto, ki jo prej dobi iz neba.
Zgovorna pa je tudi podoba groba, ki je omenjen v vseh poročilih o Jezusovem vstajenju.
Voda ne ostane na strehah, pa če so še tako lepe in tudi na lepih marmornatih ali granitih skalah odteče, dokler ne najde zemlje, da jo ta vpije.
Zemlja je tista snov, ki je sestavljena iz razpadajočih in gnijočih stvari.
Tako tudi Jezus najde prostor v grobu, v prostoru, ki ni naša dnevna soba, pač pa je prostor razpadanja in gnitja.
Jožef iz Arimateje je ponudil za Jezusa svoj kamniti grob, mi pa lahko Jezusu ponudimo svoje notranje grobove. Vsak nosi gotovo kaj takega v sebi, morda je to kakšna grešna razvada ali kakšna druga neurejenost, ki nas dela malodušne ali vsaj nezmožne pristnega veselja. To so tisti "prostori" naše duše, ki jih običajno ne kažemo navzven. Vsak se boji drugim pokazati svoje neodrešene (trohneče) stvari, zato si velikokrat tudi postavljamo maske.
Jezus pa je tisto zrno, tista voda, ki naredi, da vzbrsimo ravno takrat, ko ga položimo v svoj "grob".
In naredi, da je težak kamen, s katerim je zagrnjen ta "grob", odvaljen. Lahko si predstavljamo, da s tem Jezus "prelufta" te naše "zadeve" in ne pusti groba razkopanega, pač pa nas ob pogledu na "zložene povoje" prevzema z veseljem in tisto vero, o kateri je evangelist spregovoril, ko je omenil vstop drugega apostola v grob: "In videl je in veroval".
V preprostosti odrešenega "groba" je mogoče verovati, drugače ne.