Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
ponedeljek, 11. junij 2012
Kje si?
Problem, ki ga tokratna nedeljska Božja beseda izpostavlja, je dvom v Božjo dobroto.
Cilj greha je, da v nas naseli dvom, da je Bog dober.
Problem se za nas ljudi velikokrat začne, kot izpostavlja 2. berilo že tedaj, ko se absolutizira to, kar se vidi, a je le začasno in se pozabi na to, kar se ne vidi in je večno.
Zaupati v to kar se ne vidi – lahko bi rekli tudi, kar se ne občuti, kar se ne zaznava (tudi z razumom), je vera.
Ko Bog močno poseže v naše življenje običajno tudi s tem, kar se ne vidi nimamo težav in nam je vse jasno, vendar se lahko pogled na celotno sliko prav hitro spremeni. Dovolj je že kakšno razočaranje in že lahko postanemo črnogledi.
Problem je, ko »naša trenutna stiska«, kot jo imenuje Pavel, preko greha nezaupanja, postane neznosna sedanjost, ki ji ni videti konca.
Začelo se je že pri Adamu in Evi v raju.
Skušnjava je še danes vedno znova ista.
Vsi čutimo, kako nam danes zmanjkuje časa za molitev, za pogovor z družinskimi člani in prijatelji, za prosti čas...
Začne pa se vse pri majhni domnevi – dvomu, da morda Bog res ne ponuja vsega in da si moram še sam kaj vzeti, kar mi paše, ali se mi zdi koristno.
Ves cilj skušnjave je samo osamitev človeka. Da dela, kot da ni Boga, ali pa kot da Boga ravno pretirano ne zanima naše življenje. In ko se to zgodi počasi začne umirat na obroke (kot če bi kateremu koli živemu bitju vzeli hrano) in se mu začne vse po vrsti rušiti. Začuti, kako izgublja svoje najbližje, kako jih v svojem nabitem urniku, ki mu obljublja, da bo nekoč ušel vsemu skupaj in si našel srečo, niti več dobro ne pozna, potem začne izgubljati stik s seboj, s svojimi željami in nazadnje izgubi ves smisel.
Toda Bog tako kot Adama in Evo v rajskem vrtu, po grehu išče tudi nas in nas sprašuje: »Kje si?« To je veliko več kot le vprašanje po lokaciji. Vsak od nas ga lahko danes zasliši.
Še posebej pa je to vprašanje zadonelo s prihodom njegovega Sina Jezusa. In kot nam sporoča tudi praznik, ki smo ga pretekli teden praznovali, to vprašanje odmeva vsakič, ko ga duhovnik v posvetilni molitvi prikliče pod podobo kruha in vina.
Ni mi potrebno kot Adamu hiteti z razlagami, zakaj sem se znašel nag in se skril. Tudi ni potrebno krivdo iskati pri takšnih in drugačnih "Evah".
V tihi skrivnosti obhajila mu lahko odgovorim na Njegov "Kje si?"
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar