Sveta Trojica

Danes se še posebej spominjamo, da naš Stvarnik, naš Bog ni nek osamljeni osebek daleč od nas in našega življenja, tudi ni kot dobrota, zgolj enakovredno nasprotje zla. On je edini, ki resnično je in vse drugo, kar je, kar biva, biva iz njega in zaradi njega. In On, ki mu pravimo Bog je troedini Bog. Je ljubezen sama, ker je to odnos s katerim so povezane te tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh tako močna, da so ene Božje narave in tako eno, da jih ne moremo ločiti ene od druge, ko razmišljamo o njihovih delih. Ko govori Sin – Jezus, po njem govori Bog Oče in ko deluje Sveti Duh, je to Duh, ki ga hkrati z nebeškim Očetom pošilja tudi Božji Sin, Jezus. – lahko pri maši to lepo vidimo. Boga Očeta vsakič prosimo, da pošlje svojega Duha, da bo kruh in vino spremenil v telo in kri Božjega Sina. In ta ljubezen, ki kipi, ustvarja v popolni svobodi vse stvarstvo. V popolni svobodi, ker ni nobenega osebnega interesa v tem. Bog ne potrebuje stvarstva za svojo hvalo, ne potrebuje ga za kakšen boj proti zlu, ali kaj podobnega. Vse dela preprosto iz svojega »viška«, če hočemo ta izraz. On ima »viška« časa, energije, ljubezni, moči, pozornosti,… vse to in še mnogo drugega najprej te Tri Osebe dajejo v neskončnih merah druga drugi, potem pa v to srečo obdarjenosti vključujejo še vse stvarstvo. Vse kar je, je deležno te obdarjenosti, je dar in česar ni, ni deležno oz. še ni bilo deležno te stvariteljske moči. In v tem tiči tudi skrivnost zla, ki je nič drugega, kot le umanjkanje dobrega, kot pravi tudi sv. Avguštin - je umanjkanje Boga in s tem njegovega stvarjenja – je praktično »nič« oz. strah pred »ničem«. In ta Bog je poslal svojega Sina, eno od teh treh Oseb, na zemljo v podobo človeka, da bi nam še bolj pokazal Božjo ljubezen do svojega stvarstva in do nas ljudi, tako, da je želel, da tudi mi tako, kot on sam, njegovega Očeta, kličemo Oče in skupaj z Jezusom postanemo njegovi sinovi in hčere. Ker pa so ga naši grehi pribili na križ in je njegova pot preko trpljenja peljala nazaj k Očetu, samo ta pot pelje k Njemu tudi nas (moramo na nek način postati deležni njegove »usode«). Tako nam je razodel tudi sv. Pavel v pismu Rimljanom: »sodediči smo s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« Smisel naših odnosov in življenja je namreč v tem, da na zemlji čim bolj posnemamo skrivnost Svete Trojice, da bi bila potem tudi naša dokončna združitev z Bogom samo še nekakšno logično nadaljevanje in dovršitev tega, kar živimo že sedaj na zemlji. Zato so tudi vice (kot jih imenujemo) kot nek dodatni pripravljalni tečaj (katerega dolžina je odvisna od predhodnih osnov, osvojenih v tem življenju). Na nas je torej sedaj predvsem to, da se, v zaupanju v Boga, da nas ne bo preizkusil čez mero, ne ustrašimo trpljenja, da se odpremo Božjemu Duhu, ki nas napolnjuje s svobodo, se z njegovo pomočjo upremo grehu in se skozi križ, ki ga ima vsakdo od nas, oklenemo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, ki nam je tudi v današnjem evangeliju obljubil dvoje: - da ima oblast v nebesih in na zemlji in - da bo z nami vse dni do konca sveta. Prosimo ga, naj nam neprenehoma pošilja svojega Duha in nas z njim vključuje v neskončno ljubezen Svete Trojice.