Naredil me je za gladko puščico

Verjetno sosedje in sorodniki Janeza Krstnika niso hoteli nič slabega s tem, ko so vztrajali, da bi bil otrok poimenovan po svojem očetu, vendar sam v tem dogodku vidim predvsem vzporednico na tipično reakcijo nas ljudi, ko srečamo nekega bližnjega človeka. Takoj ga sklačimo v nek kalup, takoj ga želimo definirati. Ljudje hitro vidimo, kako nekdo ponavlja iste napake, kot so jih že njegovi starši in si ponavljamo pregovor »Jabolko ne pade daleč od drevesa.« Gotovo je res, da marsikdaj ponavljamo neke vzorce, predvsem za bližnjimi in da pač pripadamo določeni skupnosti, ki nas zaznamuje. Toda Bog vedno kliče po imenu. Zanj je vsak človek nekaj posebnega in edinstvenega. In če podrobneje pogledamo v oči bližnjemu, bomo tudi sami spoznali, da nam je v bistvu, velika neznanka, kot smo neznanka tudi sami sebi, če se ustavimo in se zazremo v to Božjo podobo v nas, v ta brezštevilna hrepenenja. Ta edinstvenost je kot tista gladka puščica, ki jo omenja prerok Izaija. Gladka in ostra puščica leti daleč in lažje prebije določeno oviro. Tako je tudi z nami. Vsak je unikaten, nekaj posebnega in omogočanje tega bližnjemu, sprejemati v njegovi svojskosti, tudi z njegovimi značilnimi napakami, je v bistvu napenjanje loka, ki lahko to puščico izstreli daleč. Moč te puščice pa je predvsem v čudenju tej edinstvenosti in veličini človeka - »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je z njim« in je hkrati tudi odprtost za Boga. Le tako lahko predremo ovire naveličanosti in nezaupanja ter prebijemo tiste besede: »Saj so vsi enaki.« Naj nam bo torej Janez Krstnik priprošnjik, da bi po zgledu njegove neuklonljivosti in edinstvenosti zmogli priti tudi do uresničenja besed »on mora rasti, jaz pa se manjšati«.